Na letošnjem festivalu domače dramske pisave se bo do prihodnje sobote zvrstilo kar 17 predstav, ki so v lanskem letu nastale po slovenskih uprizoritvenih predlogah, od tega štiri iz tujine. Spremljali jih bodo še številni dogodki, od okroglih miz in tematskih strokovnih srečanj do delavnic in predstavitev nominirancev za Grumovo nagrado za najboljše izvirno dramsko besedilo, ki jo bodo kot vselej podelili na sklepni slovesnosti festivala.
So vam predstave, med katerimi ste izbirali, pustile kak izrazitejši splošni vtis?Kot rahlo nenavadno značilnost minulega leta bi lahko omenila, da je nastalo zelo malo predstav na podlagi slovenske dramske klasike, preštejemo jih lahko na prste ene roke; tudi sicer je bila le dobra tretjina uprizoritev takšnih, ki so temeljile na dramski formi v običajnem pomenu te besede. Večina produkcije je nastajala na način različnih avtorskih projektov, pogosto tudi brez predhodno izbrane predloge. Zato sem dobila občutek, da ustvarjalci – morda zlasti mlajše generacije – neradi posegajo po klasični dramski obliki in besedilo raje napišejo kar sami, med procesom ustvarjanja oziroma po motivih neke predloge, od katere se nato običajno tudi precej oddaljijo. Mislim pa, da produkcijski pogoji pri nas trenutno ne omogočajo, da bi lahko sproti nastajajoče besedilo v času procesa zares dozorelo, in tem predstavam se to marsikdaj pozna.
V smislu, da so imeli ustvarjalci za oblikovanje takih avtorskih projektov premalo časa?V smislu, da uprizoritve niso dovolj dodelane. Lahko je preprosto zmanjkalo časa, saj vemo, da ga je danes za pripravo predstave redko na voljo več kot mesec ali dva. Toda včasih je tudi videti, kot da so bili ustvarjalci preveč površni, prehitro zadovoljni s svojim delom; ali da so se ujeli v forme, ki so bile v zadnjih letih sicer modne in priljubljene, vendar so se morda tudi že nekoliko izpele in ne premorejo več nekdanje svežine in provokativnosti. Videla sem celo vrsto predstav, ki temeljijo na izvirnih uprizoritvenih zamislih in ki premorejo zanimiva, tudi angažirana vsebinska izhodišča, vendar jih na festival nisem mogla uvrstiti, ker v gledališkem smislu niso bile dovolj razvite.
Število uprizoritev po domačih predlogah je v zadnjih letih bolj ali manj stalno. Ali menite, da je razlog za trenutno manjši delež klasične dramatike morda tudi v iskanju »nečesa novega«?Mislim, da gre pri manjšem številu predstav po klasičnih dramskih besedilih bolj za naključje, vsaj če govorimo o institucionalnih gledališčih. Včasih, na primer, na oblikovanje repertoarjev vplivajo tudi razne obletnice: skoraj prepričana sem, da bo prihodnje leto, ko bo sto let od Cankarjeve smrti, na programih več produkcij po njegovih dramah. V neinstitucionalnih gledališčih pa utegne biti to preprosto odsev produkcijskih razmer; in mogoče je tudi generacijsko pogojeno, da klasična forma mlajšim ustvarjalcem ni več tako blizu, da se torej odnos do klasike spreminja. Kar pa nikakor ni slovenska posebnost, podobno je v tujini.
Pa obstaja kakšna prevladujoča vsebinska naravnanost predstav? Od izvirnih projektov bi denimo lahko pričakovali, da se tako ali drugače nanašajo na aktualni trenutek.Številne uprizoritve se neposredno odzivajo na konkretno družbeno realnost, pri neinstitucionalnih produkcijah ta tematika celo prevladuje, vendar jo v zelo izraziti obliki najdemo tudi v institucijah – tak primer je denimo predstava Republika Slovenija, na neki način tudi Butnskala. Nekatere druge predstave pa v razmerje z aktualnostjo ne stopajo na odkrito angažiran način, temveč skozi intimne teme, denimo Ich kann nicht anders, ki nas spodbuja k premisleku našega položaja v svetu oziroma možnosti vplivanja nanj. Zavest o nemoči spreminjanja stvari se delno kaže tudi v uprizoritvah, kot sta Nikita. Rojena 1985 ali mi, evropski mrliči ter še marsikje. Seveda pa naletimo tudi na teme, ki so bolj stalne, kot na primer premislek odnosa umetnika do sveta v predstavi Svetovalec, in tako naprej.
V spremni besedi k izboru ste med drugim zapisali, da ste bili pozorni predvsem na kompleksnost in dovršenost predstav, njihovo razmerje do besedila…Oziroma kar na vse elemente neke uprizoritve, navsezadnje tudi na njeno ambicioznost.
Toda omenili ste še, da so na vaš izbor vplivale tudi odmevnost uprizoritev pri občinstvu ter ocene kritiške javnosti, kar sta merili, ki ju selektorji redkeje navajajo.Na tak način sem nekako preverjala samo sebe. Kot bistveno merilo sem si zastavila dodelanost in zaokroženost uprizoritev, vendar se je izkazalo, da mi nekatere predstave, ki jim v tem pogledu ni bilo kaj dosti očitati, intimno niso bile preveč blizu. Zato sem pregledala tudi kritiške odzive nanje, saj nisem hotela, da bi bil moj izbor pretirano subjektiven, ohraniti sem želela tudi neko objektivno razsežnost in biti dosledna v zadanih merilih. Kar pa se tiče odmevnosti pri občinstvu – zdelo se mi je, da je gledalca treba upoštevati. Malo najbrž tudi zato, ker sem nekoč sama delala v gledališču in vem, kako pomembno je, da poskusi uprizoritev besedilo približati občinstvu, ne pa da ga od njega odvrača; da predloge ne povozi, ampak se jo trudi nadgraditi, če je na kakšnih mestih šibkejša. Pri tem torej ni šlo za vprašanje všečnosti predstave kot take ali celo za kriterij polne dvorane. (Smeh.)
