V ponedeljek bodo položaje ustavnih sodnikov zasedli profesorja z ljubljanske pravne fakultete, akademik Marijan Pavčnik in Matej Accetto, ter predavatelj na univerzi Harvard v ZDA Klemen Jaklič.
Podatkov o Jakličevih znanstvenih in predavateljskih dosežkih pa med kandidaturo ni bilo mogoče preveriti ne pri Jakliču ne pri predsedniku Borutu Pahorju, ki je Jakliča predlagal v izvolitev državnemu zboru. Domači profesorji svoja znanstvena dela običajno prijavijo v domačo knjižnično bazo Cobiss. Kje so predavali oziroma katere službe in izobraževanja so opravljali, je mogoče preveriti na tukajšnjih fakultetah ali pri njih samih. Po koncu javnih predstavitev kandidatov so iz urada predsednika republike po elektronski pošti posredovali tudi biografijo in bibliografijo Accetta ter predstavitve preostalih treh kandidatov. Jakličeva predstavitev pa je izstopala, saj je bila retorično obsežna, v ključnih detajlih pa skopa.
Superznanstvenik
Jaklič je doktoriral na harvardski in oxfordski univerzi, zatorej smo v bazah univerzitetnih knjižnic, na spletnih straneh harvardske univerze in v bazi Cobiss skušali preveriti trditev, da je doslej »predaval pri več kot dvajsetih predmetih, na petih različnih oddelkih harvardske univerze, pri čemer je na vsakem prejel fakultetno nagrado za odličnost v poučevanju«, prav tako njegovo trditev, da je kot znanstvenik »avtor ali soavtor več kot dvesto prispevkov s področja ustavnega prava«.
Če to drži, je Jaklič v osemnajstih letih po diplomi (diplomiral je na ljubljanski pravni fakulteti) objavil najmanj enajst znanstvenih del na leto, po eno na vsakih triintrideset dni, brez prekinitve. To so izjemni dosežki, ki pa jih v dostopnih bazah podatkov nismo mogli preveriti, saj je tam vpisanih le štirinajst znanstvenih del in vsako posebej še nekaj poglavij njegove knjige. Na spletnih straneh harvardske univerze pa tudi seznam vseh tamkajšnjih Jakličevih predavateljskih služb ni dostopen. Za sezname smo zato prosili Jakliča, vendar odgovora ni bilo.
Potem nas je zanimalo, kako je trditve preverjal predsednik Borut Pahor, da je Jakliča sploh lahko predlagal državnemu zboru. A so nas iz predsedniškega kabineta napotili kar nazaj k Jakliču. Zato smo Pahorja prosili za uradno Jakličevo biografijo (curriculum vitae), ki jo je predsednik prejel skupaj s prijavo in jo je pred glasovanjem tudi poslal v državni zbor. A nam je predsednik ni poslal in tudi ni pojasnil, zakaj ne. Kako je predsednik preveril, ali je res, kar trdi Jaklič, uradno ostaja uganka…
Dosežki beneške komisije
Neuradno pa smo od naših virov, ki so videli Jakličevo biografijo, izvedeli: da je res predaval pri več različnih predmetih na različnih oddelkih univerze Harvard, vendar le en semester, leta 2012, na pravni fakulteti Harvard Law School. Preostalo so bila semestrska predavanja izbirnih predmetov, razpršena po različnih drugih dodiplomskih in podiplomskih šolah različnih smeri v okviru harvardske univerze. Predaval je o EU, človekovih pravicah, socialni in ekonomski pravičnosti. Nastopil je tudi na več enkratnih predavanjih v Evropi in ZDA, h katerim je bil povabljen. Res je prejel tudi več nagrad za odličnost v poučevanju na Harvardu. Štirje ugledni univerzitetni profesorji s Harvarda in Oxforda so ga pohvalili in priporočili za ustavnega sodnika
Iz seznama Jakličevih znanstvenih del pa je razvidno, da se je deklariral za avtorja oziroma soavtorja dvanajstih znanstvenih del, vključno s knjigo o ustavnem pluralizmu v EU, ki je izšla pri oxfordski univerzitetni založbi. Ta je poleg obeh doktoratov nedvomno velik znanstveni dosežek, za katerega je v mednarodnem merilu dobil tudi veliko pohval. Dodal pa je, da je objavljal še »številne druge publikacije v znanstvenih revijah«. A jih ni naštel.
Sledi seznam šestih znanstvenih publikacij, ki jih je kot »eden vodilnih avtorjev« objavil kot član beneške komisije (2008–2012). Temu pa še seznam kar stodvainosemdesetih mnenj beneške komisije. A pri teh je soavtorstvo avtomatično pripisano kar vsem enainšestdesetim članom beneške komisije, torej tudi Jakliču, čeprav so o odločitvah zgolj glasovali.
Če našteta dela seštejemo in če vsako mnenje beneške komisije štejemo za znanstveno, seznam res šteje dvesto enot. Če jim dodamo še »številne druge publikacije v znanstvenih revijah«, ki jih ni naštel, jih je več kot dvesto. Odgovor kabineta predsednika republike, kako so Jakličeve objave preštevali sami, pa še čakamo.
