Henry Ford je bil čudak. Nenavaden po obnašanju, genialen kot poslovnež in napreden v odnosu do sodelavcev. A ne (samo) zaradi dobrote, ampak zaradi surove preračunljivosti. Vedel je, da če bodo imeli delavci več denarja, si bodo lahko več privoščili. Med drugim več njegovih avtomobilov.
Rojen ravno v času ameriške državljanske vojne je leta 1881 prišel v Detroit, kjer ga je navdušila tehnika, najprej kot popravljalca strojev, kmalu pa je razvijal svoj prvi motor z notranjim izgorevanjem. Po nekaj poskusih je leta 1903 z 28.000 izposojenimi dolarji na noge postavil Ford Motor Company, v njegovi delavnici pa je bilo le nekaj orodja. Mimogrede, leta 1919 je odkupil vse delnice od prvotnih vlagateljev, neka ženska, ki ji je na začetku skoraj iz rok iztrgal 100 dolarjev, je 16 let kasneje za svoje delnice dobila 335.000 dolarjev.
Preporod srednjega razreda
Kako je uspelo njegovo podjetje? Eden od razlogov sliši na ime ford T ali po domače – tin lizzie (ime si je leta 1969 sposodila irska rock skupina). Avtomobil so pri Fordu izdelovali od septembra 1908 do maja 1927, tako natančno je namreč podjetje Ford vodilo svoje evidence, in je z leti postajal simbol prvega avtomobila za najširše množice kupcev. Je dejansko avtomobil, ki je na kolesa spravil Ameriko in z njo svet. Ameriški srednji razred je s tem avtomobilom doživel pravi preporod, pomenil pa je tudi revolucijo v proizvodnji, saj je zaradi zniževanja cene Henry Ford celotno izdelavo zasnoval na tekočem traku, za izdelavo modela T pa so potrebovali manj kot dve uri. Še danes ga imenujejo najpomembnejši del avtomobilske zgodovine 20. stoletja, pred minijem, DS ali volkswagnom hroščem. S 16,5 milijona izdelanimi vozili (največ 2,011.125 v letu 1923) se uvršča na osmo mesto večne lestvice najbolje prodajanih avtomobilov.
O njegovem uspehu že od samega začetka ni bilo dvomov, v vsega nekaj dnevih od predstavitve so imeli pri Fordu že več kot 15.000 naročil, šele leta 1928 pa ga je nadomestil veliko sodobnejši model A. Ford je bil namreč mojster marketinga in je poskrbel za to, da se je o modelu T pisalo v vsakem ameriškem časopisu, izjemno dobro razvito pa je imel tudi mrežo podružnic, ki so avto prodajale. Za nameček je pomagal pri ustanovitvi lokalnih avtomobilskih klubov, ki so spodbujali k nakupu modela T in novim lastnikom pomagali pri raziskovanju pokrajine. Med kupci je bilo tudi veliko kmetov. Posledično je prodaja strmo rasla.
O načrtih, ki jih je imel Henry Ford s tem avtomobilom, je sam povedal: »Izdelali smo avtomobil, ki je dovolj velik za družino, a dovolj majhen, da ga tudi en uporabnik smotrno vzdržuje. Izdelujejo ga najboljši delavci iz najboljših materialov, odlikuje ga enostavnost zasnove, ki je skorajda večna. A njegova največja prednost bo v prihodnje njegova dosegljiva cena. Vsakdo, ki zasluži vsaj približno dobro, si ga bo lahko privoščil in bo lahko z družino ali sam ure in ure užival v od Boga danih prostranstvih naše dežele.«
Naprodaj za 290 dolarjev
Avtomobil je ob predstavitvi stal 850 dolarjev, kar je veliko manj kot konkurenti tistega časa, ki so stali okoli 1000 dolarjev. Z leti je uspelo Henryju Fordu zniževati ceno, kajti s svojimi prijemi je stiskal dobavitelje sestavnih delov, ki jim je med drugim predpisoval celo to, v kakšni leseni embalaži mu morajo dobavljati določene komponente, ker je potem to embalažo uporabil v procesu izdelave ali kar v avtomobilu samem. Najnižjo ceno je ford T dosegel leta 1924, ko je stal le še 290 dolarjev. O ceni in lastnostih je veliko govoril še pred njegovim nastankom, saj si je za cilj zadal, da bodo naredili avtomobil, ki bo dovolj trpežen za vse opravke, ki ga bo lahko vozila ženska in ki bo stal toliko, da si ga bodo lahko privoščili tudi tisti, ki se zdaj prevažajo s konjem in bolj enostavno kočijo.
Ford T povezujejo s še eno zgodbico, in sicer njegovo barvo. »Kupcem povejte, da lahko dobijo ta avtomobil v kateri koli barvi, če bo črna,« je po lastnem pripovedovanju razlagal svojim prodajalcem, pred očmi pa je imel seveda le čim manjše stroške proizvodnje vozila, ne ljubezni do črne barve, saj je menil, da bo imel z njo najmanj stroškov in da bo najbolj obstojna. Vse lepo in prav, le da ima ta zgodbica majhno napako: prvi fordi T so bili vse prej kot črni. Od leta 1908 do 1913 črnega forda T kupec ni mogel kupiti, so pa bili naprodaj v sivi, zeleni, modri in rdeči barvi, odvisno od karoserijske različice. In zgodba o črni barvi je nastala šele leta 1914, pa še to so nato do leta 1926 uporabljali v 30 različnih odtenkih.
V dolžino je meril 3,4 metra in bil na voljo v 15 karoserijskih različicah, poganjal pa ga 2,9-litrski vrstni bencinski motor z 20 konjiči, s katerimi je dosegal okoli 70 km/h najvišje hitrosti, pri tem pa porabil v povprečju okoli 15 litrov goriva na 100 kilometrov. Njegov motor je bil sposoben »požreti« od bencina do kerozina in etanola. Zaradi prohibicije je postal etanol nepraktičen za večino uporabnikov. Imel je menjalnik s planetarnim gonilom in dvema prestavama ter vzvratno. Izdelovali so ga v 14 tovarnah v ZDA in na 12 lokacijah zunaj te države, od Argentine do Nemčije. Avto živi še danes, in sicer na filmskem platnu, tudi zato, ker sta ga v svojih komedijah uporabljala legendarna Stan Laurel in Oliver Hardy, precej pa jih je tako ohranjenih, da so priljubljeni pri zbirateljih starodobnikov. Zaradi množičnosti so namreč relativno poceni, na trgu pa so na voljo že za 10.000 dolarjev.
