Za odločitev o tem, kdaj darilo postane plačana dejavnost, je treba presoditi, ali darovalec kot povračilo dobi neko korist, ki ga spodbuja k ponavljanju tega darovanja (ki v tem primeru ni več to). Prost dan gotovo ni taka korist. Kdo bi dajal kri za to, da bi dobil prost dan, ki bi ga porabil za dajanje krvi?
Kaj pa malica? Ta je bližje definiciji koristi; k sreči ne pri nas. Ne živimo v državi, kjer bi ljudje dajali kri zato, da bi prišli do obroka hrane. Ampak zamislimo si sestradane ljudi nekje v Afriki, ki živijo z dolarjem na dan (če ga imajo): ali jim ne bi kak ciničen birokrat hotel obdavčiti malice, češ da gre za sredstvo za preživljanje, brez katerega bi ostali lačni?
In tako smo prišli do primera, ki buri duhove pri nas: plačevanje odvzema krvne plazme v sosednji Avstriji, tik ob meji, čim bližje južnim sosedom, ki jim petindvajset evrov za osemsto mililitrov plazme glede na kupno moč pomeni vsaj dvakrat večje plačilo kot Avstrijcem. Pa tudi oni prihajajo. Denarna nagrada spodbuja tudi Čehe in Nemce, saj so podobni zbiralni centri tudi tam. Za njimi stojijo velike farmacevtske družbe, ki potrebujejo plazmo za proizvodnjo zdravil; le-te trdijo, da ne plačujejo plazme, temveč stroške prevoza, prehrane in kako uro izgubljenega časa, nikakor pa ne plazme. V teh treh državah nimajo težav z zadostnimi količinami plazme, v večini drugih pač. Tudi v Sloveniji, kjer zberemo približno dve tretjini potrebne količine, drugo pa moramo uvoziti. V obliki dragih zdravil.
V nasprotju s polno krvjo je plazmo mogoče odvzeti do petdesetkrat na leto, torej enkrat na teden (naši strokovnjaki menijo, da je ta meja iz komercialnih razlogov močno potisnjena navzgor). Mnogi izkoristijo to mejo, ki pomeni odvzem plazme vsak teden; s tem in različnimi bonusi »zaslužijo« 1500 evrov na leto. Če odbijete potne in druge stroške, dobi posameznik v enem letu povprečno slovensko plačo. Manj kot štiri evre na uro, še štejemo porabljeni čas. Vendar je cena ure pri minimalni plači še nižja. Dacarji strižejo z ušesi; slišijo se pozivi, da je to delo v tujini treba obdavčiti.
Na tem mestu se začne naša hipokrizija. Namreč, da mi nikoli ne bi prodajali svoje krvi. Zaustavimo konje: mi je seveda ne bi prodali pa taki ceni. Ampak v skladu s pravilom, da smo ljudje za pravo ceno pripravljeni početi dobesedno vse, obstaja cena tudi za nas. Ne obsojajmo tistih, ki enkrat na teden potujejo v drugo državo, da bi za svojo kri dobili neznatno plačilo; živijo v razmerah, ko jim povečanje družinskega proračuna za dva do tri evre na dan pomeni dodatno spodbudo. Ni težko biti načelen, ko ugotoviš, da se ti kršitev načel ne izplača. Tisti, ki prejema na mesec dva ali tri tisočake, dodatnega stotaka za štiri odvzeme in štiri izgubljene dneve v mesecu dni ne bi razumel kot plačilo za svojo kri – in zato mu tudi ne pade na misel, da bi to počel. Vsaj tako pogosto ne. Če pa bi se za to odločil, bi bil prepričan, da je svojo kri kljub petindvajsetim evrom dal brezplačno. Kljub temu pa mislimo, da so tisti, ki to počnejo vsak teden, za svojo kri plačani. Hej, ali je njihova kri kaj manj vredna?
Kaj bi storili, če bi nam za en odvzem ponudili sto ali dvesto evrov? Bi še vedno vztrajali pri svoji zavezi brezplačnemu darovanju? Seveda je vznemirjenje odveč, kri, ta neprecenljiva tekočina, je kakor voda: nikoli ne bo dosegla visoke cene, ker je ponudba prevelika. Pravzaprav večja kot pri vodi. Preveč je brezposelnih, lačnih in slabo plačanih ljudi po vsem svetu, da bi lahko pričakovali višanje cen. Industrija zdravil bo svoja odvzemna mesta pač premaknila v kraje, kjer ljudem že en dolar pomeni preživetje. Prepričan sem, da Češka na svojih vzhodnih mejah plačuje manj kot petindvajset evrov.
Strokovnjaki svarijo, da kri, pridobljena od deprivilegiranih ljudi, prinaša več nevarnosti; nihče si ne upa zatrditi, da vsa testiranja pred odvzemom in kasnejša predelava zanesljivo odpravijo vsa tveganja. Zato je tako pomembno, da sami zadostimo svojim potrebam.
Plačano dajanje krvi in plazme, ki bi spodbudilo vse sloje prebivalstva, bi bila usodno slaba odločitev. Sprožila bi vse negativne spodbude, ki jih prinese komercializacija. V Slovenijo bi neizogibno pripeljala tuja podjetja, ki bi kri odnašale na predelavo v tujino in nam jo prodajale nazaj po visokih cenah, pri čemer bi nad izvorom te krvi in krvnih proizvodov vedno lebdela senca dvoma.
Že dolga leta zberemo s prostovoljnim in brezplačnim darovanjem dovolj krvi, to moramo doseči tudi pri plazmi. In tudi če smo sami že med darovalci, ne vihajmo nosu nad tistimi našimi sodržavljani, ki jih k temu dejanju spodbuja plačilo na drugi strani meje. To plačilo je tako majhno, da mirno lahko zatrdim, da so svojo kri še vedno dali brezplačno. Ne pa prostovoljno: k temu jih žene njihova stiska. Priklanjam se vsem tistim med nami, ki živijo v stiski, pa vseeno vztrajajo v prostovoljstvu na naši strani meje.
Obveščam bralce, da po dogovoru z urednikom Objektiva v času, ko bom ministrici za zdravje svetoval pri pripravi zdravstvene zakonodaje, v svojih kolumnah ne bom obravnaval problematike zdravstvenega sistema.
