Enzo Smrekar: Nekdanji smučarski šampioni imajo pri meni posebno mesto

Še ena uspešna sezona, sicer ne tako izjemna kot lanska, ko smo imeli v vseh disciplinah kar 65 uvrstitev na stopničke. V primerjavi z minulimi sezonami so boljši predvsem dosežki alpskih smučarjev. Ilka Štuhec je dosegla izjemne rezultate, Boštjan Kline je potrdil, da je v vrhu hitrih disciplin. Zelo obetavni so bili tudi dosežki preostalih, predvsem na svetovnem prvenstvu v Sankt Moritzu, kjer so mladi tekmovalci posegali po šestih, sedmih mestih. Glede na izjemno lansko sezono skakalcev pa smo od njih letos pričakovali nekaj več.

Uspehi posameznikov niso vedno sovpadali z zanimanjem sponzorjev za sodelovanje s SZS. Tudi ko smo imeli eksplozijo uspehov Tine Maze, smo imeli manj sponzorjev, kot jih imamo danes. Veliko pogovorov s sponzorji gre v smeri, kako vzgajamo prihodnje generacije. Imajo posluh, potrpežljivost in se zavedajo, da bodo ob dobrem delu z mladimi prišli tudi rezultati. Sponzorji so zadovoljni, da smo naredili premik pri mladih, in čeprav v najvišji članski kategoriji ni toliko vrhunskih dosežkov kot lani, vseeno prevladuje občutek napredka.

Moramo biti zelo previdni. Od mojega prihoda naprej so skakalci vsako sezono stopnjevali uspehe. Ko nam gre dobro, smo v Sloveniji vsi zaslužni, ko ne gre, dobimo veliko nasvetov. Sem zagovornik stabilnosti, ker se tako zagotovi kontinuiteta, mir in osredotočenost na delo. Veliko smo se naučili iz tega, kako je nestabilnost vplivala na različne panoge. Vzorčni primer so alpinci – pri njih so se trikrat zapored menjali predsedniki panoge, vodje panog, trenerji. Po sezoni, ko skakalci niso uresničili vseh napovedi, se je treba trezno vprašati, kakšni so razlogi za to, in stroki dati priložnost, da to popravi. Šele v četrtem koraku, če ne gre na boljše, pride na vrsto razmišljanje o menjavi. Ne smemo pozabiti, da do prihoda Janusa nekaj let ni bilo uspehov skakalcev. Je tvorec zgodbe o uspehu, ki so nam jo zavidali vsi.

Predsednik SZS ne menja trenerjev, ampak je to izključno odločitev stroke. Ko se pogovarjam s predsedniki panog, vztrajam, da se morajo odzvati, če so problemi veliki in nerešljivi. Čeprav se v skokih glede rezultatov ni izšlo vse po željah, ne vidim razlogov za alarm in prenagljeno ukrepanje.

SZS je del FIS in panoge morajo funkcionirati po sistemu reprezentanc. V sodobnem pristopu se lahko poiščejo individualne rešitve, ki pa morajo biti dogovorjene z vodstvom panoge. V preteklosti smo imeli nekaj izjem, zato je bilo nekaj konfliktov o pravicah in dolžnostih zasebnih ekip in reprezentance.

Odločitve prepuščam strokovnim svetom posameznih panog. Je pa treba ob tem reči, da več kot 50 slovenskih strokovnjakov deluje v tujini, Janez Slivnik celo v avstrijski alpski smučarski reprezentanci. Če Slovenci svoje izkušnje prenašajo v tujino, lahko tudi mi poiščemo strokovnjake iz tujine. Na koncu šteje rezultat in poznamo odlične primere z reprezentancama odbojke in rokometa.

Planica in Slovenija si kot zastavonoši manjših držav zaslužita, da dobita organizacijo šampionata. Nazadnje smo izgubili proti Oberstdorfu, ki je kandidiral petkrat zapored. V Planici imamo krasen športni center in dolgo tradicijo uspešno organiziranih tekem svetovnega pokala v skokih. Nič pa ni samoumevno. Na športni strani bo treba še kaj postoriti pri tekih in kombinaciji, da bomo bolj konkurenčni preostalim državam, kar vključuje tudi organizacijo tekem v obeh disciplinah.

Zanesljivo gremo v kandidaturo za leto 2023, kar smo potrdili tudi na izvršilnem odboru. Trenutno kaže, da bo naš največji tekmec Trondheim na Norveškem.

Ni dovolj imeti željo, novo infrastrukturo, tradicijo ali zelo dober športni rezultat. Poljaki so z Zakopanami pogoreli petkrat in se odločili, da se tega ne gredo več, ko so prejeli nič glasov. Zelo pomembni sta kredibilnost in verodostojnost kandidata. Ko sem bil prvič na kongresu FIS v vlogi predsednika SZS, so mi v neformalnih pogovorih omenili nekatere razloge za pomisleke. Afera v Južni Koreji je vplivala na sicer pozitivno podobo. Očitali so nam pogoste menjave v SZS, saj so se predsedniki menjali skoraj vsako leto, s tem pa posledično tudi direktorji. Dodali so, da smo odstopili od organizacije zimske univerzijade, omenili so pogoste menjave vlad. Nasprotniki so to obrnili v dvom, da bomo morda odstopili tudi od organizacije. Vsem v SZS vedno govorim, da moramo probleme rešiti v hiši, ne pa tega početi v javnosti, ker bo lahko v mednarodni areni nekdo to uporabil proti nam. Maja bo koledarska konferenca FIS, ki bi morala biti v Pragi, v Portorožu. Na domačem terenu bomo gostili vse funkcionarje, kar je odlična priložnost za predstavitev naših prednosti in utrditev ugleda.

Alpske discipline so v Sloveniji res v zelo slabem položaju. Glede na to, da se je v preteklih letih kar nekaj denarja vložilo v prenovo skakalnic in izgradnjo Nordijskega centra, smo se na smučarski zvezi dogovorili, da je zdaj čas, da poskušamo najti podobno rešitev v alpskem delu. Razgovori potekajo in izoblikovalo se je nekaj stališč alpskega odbora. Poiskati moramo rešitev, kako in kje vzpostaviti infrastrukturo. Smukaške proge pa zaradi naravnih danosti v Sloveniji ne bomo imeli nikoli. Jezi me, da imamo v Sloveniji rezultatski primanjkljaj pri tehničnih disciplinah, kjer bi objektivno morali zagotoviti ustrezne vadbene pogoje. Verjamem, da je ta problem rešljiv in da bo Slovenija na podlagi boljše infrastrukture dosegala tudi vidnejše uspehe v tehničnih disciplinah.

V tej sezoni me je naravnost navdušila skupinska energija, ki so jo izžarevali slovenski alpski smučarji na svetovnem prvenstvu v Sankt Moritzu. Ekipa je dihala drug za drugega, se družila, se skupaj veselila uspehov, se spodbujala. Kar naenkrat je vse mogoče. Nazadnje sem takšno energijo doživel na olimpijskih igrah v Sočiju. Takšno vzdušje lahko prinese le dobre rezultate, saj v njem vsak posameznik prispeva svoj maksimum.

Ker nisem bil prisoten na nordijskem svetovnem prvenstvu, težko opišem vzdušje v ekipi. Vem pa, da je bilo lani vzdušje v skakalni reprezentanci odlično. Če je mogoče letos vzdušje slabše, ga je nujno treba popraviti.

Verjamem, da bodo njena pričakovanja ustrezna dosežkom. Kolikor sem seznanjen, se z Ilko in njeno ekipo že dogovarja vodja panoge. Razumeti je treba, da v ozadju ni nikakršne hudobije, zaradi katere se Ilki ali drugim ne bi omogočilo več in bolje, kar bi si tudi zaslužili. Edina omejitev je višina proračuna. V tem trenutku poteka veliko aktivnosti v zvezi s tem, kako zaradi Ilkinih uspehov povečati proračun panoge. Verjamem, da se bo našla rešitev, da bodo imeli tako Ilka kot drugi slovenski smučarji boljše pogoje. V zadnjih dneh sem se veliko pogovarjal s predsednikom zbora in odbora panoge za alpsko smučanje Iztokom Klančnikom in vodjem panoge Miho Verdnikom, o tem, kako zagotoviti dodatnih 300.000 do 400.000 evrov, kolikor jih panoga potrebuje za dobre priprave in dober vstop v olimpijsko sezono. Verjamem, da bomo skupaj našli pravo rešitev.

Nazivi me ne zanimajo in ne obremenjujejo. Razmišljanja lahko gredo v smeri individualnega pristopa znotraj reprezentance. Pogosto se v takšnih primerih pozablja, da smučarska zveza zagotavlja piramidni sistem, in ne samo A-reprezentance. Nenehno se debatira o tem, ali bi lahko bili boljši, ali bi bilo lahko na razpolago več denarja, ali imamo v reprezentancah najboljše trenerje… Ne gre zanemariti dejstva, da je ta sistem deloval tudi, ko ni bilo tako dobrih rezultatov, kot jih slovenski zimski športniki dosegajo v zadnjih letih. Rešitve moramo torej iskati znotraj sistema.

Večino denarja je Tina Maze prejela od panoge. Bil pa je trenutek, ko je imela panoga po odhodu treh sponzorjev tako malo denarja, da ni mogla v celoti pokriti obveznosti do ekipe Tine Maze. Tedaj smo priskočili na pomoč. Navsezadnje pa gre za isti žakelj.

Drži. A tedaj smo se znašli v situaciji, ko je bilo treba pomagati in dokončati predhodno sprejete dogovore. Početje smo upravičevali z rekom, da uspehi upravičujejo sredstva. Osebno si želim in prizadevam za to, da do takšnih situacij ne bi več prihajalo. Najti moramo rešitve, ki niso do nikogar diskriminatorne in ki ne ogrožajo delovanja sistema.

Vedno je mogoče stvari rešiti drugače. Najbolje z dialogom in dobro voljo, za kar sta potrebni obe strani. Vselej si prizadevam za to, da se stvari rešijo v hiši in s konsenzom. V nekem trenutku smo se na zvezi soočili z dejanji, ki so kazala na to, da bi lahko imeli resne težave pri naših sponzorjih, kar smo želeli na vsak način preprečiti. Alpski odbor se je odločil, da mora zaščititi pogodbene obveznosti s sponzorji, podprl ga je tudi izvršilni odbor. Pri iskanju kompromisa sem intenzivno sodeloval, osebno sem poklical vse zlate sponzorje in z njimi iskal rešitev za nastop Tine v dresu brez reprezentančnih sponzorjev.

Sistemska sredstva so se zmanjšala za 28 odstotkov in trend ni obetaven. Zato smo ukrepali in nismo le zapolnili izpada tega dela dohodka, ampak smo vsega skupaj zbrali 20 odstotkov več denarja z novimi pokrovitelji, prodajo navijaških rekvizitov, albumom Junaki zime… Idealen proračun, ki bi omogočil kakovostno delo vsem sedmim panogam, znaša skoraj 13 milijonov evrov.

V gospodarstvu bi v takšnem stanju razglasili stečaj. Pripravili smo sanacijski načrt in več kot polovico minusa že pokrili. Ko bo sredi leta skupščina SZS, ga bo ostalo še za 1,5 milijona evrov. Če bomo nadaljevali v takšnem ritmu, bomo dolgove poplačali pred letom 2022, kot je zapisano v sanacijskem načrtu. Ob sanaciji dolgov skrbimo, da ne trpijo programi panog, za katere je letos namenjenega več denarja kot v preteklosti. Prihodkov bo skoraj 11 milijonov evrov. Prizadevamo si za to, da jih bo še več.

Nordijci z 2,5 milijona evrov in alpinci z dvema milijonoma. Alpinci so imeli ob mojem prihodu na SZS na voljo 1,3 milijona evrov. Takrat so imele moške hitre discipline na razpolago nekajkrat manj denarja, kot smo dali ekipi Tine Maze. Od takrat smo ukinili samoprispevke za najboljše, izvajamo kopico aktivnosti za pomoč najmlajšim. Velika stvar, ki mi še leži na duši, je najti sistemsko rešitev za pomoč klubom, iz katerih dobivamo podmladek in ki so nujni za razvoj množičnosti.

Ni še ena služba, je pa velika odgovornost. Po zakonu o društvih nosim polno materialno in kazensko odgovornost, čeprav ne sprejemam vseh odločitev, še najmanj pa strokovne odločitve. Vodenje SZS mi vzame več časa, kot sem pričakoval, a manj, kot še pred letom dni. Zahvala za to gre odlični ekipi na SZS. Za obiske tekem uporabim dopust in lasten prevoz, torej je nekaj časovne in finančne investicije. A se ne pritožujem. V to sem šel, ker vem, da lahko nekaj spremenim, poplačilo pa prinesejo uspehi.

V SZS nisem vstopil le za en mandat. Načrtujem, da bom oddelal vsaj še enega. Počasi bo konec kriznega menedžmenta in imeli bomo dobro bazo za dolgoročno strokovno delo. Želim si vzpostaviti fundacijo, v kateri bi višek denarja plemenitili za sezone, ki ne bodo finančno najboljše. Poseben izziv pa je delovanje na mednarodni ravni, kjer sem vedno bolj aktiven. V Sloveniji na športne funkcionarje prepogosto gledamo kot na nebodigatreba, ne zavedamo pa se, da je delovanje v različnih organih pomembno za izgradnjo ugleda in odloča tudi o tem, ali na tekmi zmagamo ali ne.

Naj se vrnem malce nazaj. Ko je odstopil nekdanji direktor Jurij Žurej, sem precej časa iskal rešitev. Tedaj je bil Jožko Križan zaposlen v alpskem delu zveze. Dogovorili smo se, da bi lahko zamenjal Žureja. Že ko sva se pogovarjala o prevzemu, me je seznanil s tem, da bo morda v nekaj letih sprejel nov poslovni izziv. Kot poslovnež in predsednik zveze nisem delal nobenih težav in sem ga podprl na novi poslovni poti. Zahvalil sem se mu za dobro opravljeno delo, umirjen in diplomatski pristop, ki je spoštoval linijo rebalansa z varčevalnimi ukrepi in sanacijo smučarske zveze. Verjamem, da bomo z njim sodelovali tudi v prihodnje.

V nasprotju s časi, ko sem iskal zamenjavo za Žureja, se tokrat nisem posvetoval z nikomer. Poznam več ljudi, razmere v športu pa razumem bolje, kot sem jih nekaj let nazaj. Na podlagi teh izkušenj sem identificiral tri osebe. Vsi trije bi lahko ustrezali poslovnemu modelu in bili hkrati iz smučarske družine. Zelo pomembno je razumeti šport in smučarijo. Kot menedžer, ki mu je blizu marketing, se zavedam, da slovenska smučarija v preteklosti ni najbolje izkoriščala nekdanjih šampionov.

Ta trditev se mi zdi malce preozka. Dejstvo je, da smo v slovenskem smučanju vzgojili veliko šampionov. Da imajo nekdanji uspešni športniki pri meni posebno mesto, sem nakazal, ko sem Petro Majdič na zvezi predlagal na podpredsedniško mesto. Vzpostavili smo sodelovanje z Urško Hrovat, Špela Pretnar je v tej sezoni prišla na mesto tiskovne predstavnice. Povedati želim, da če lahko izbiram med dvema enako strokovnima kandidatoma, se bom vedno odločil za nekoga, ki je smučariji že nekaj dal. In tako sem se odločil za Francija Petka, s katerim sva hitro našla skupen jezik, omogočil pa mu bom tudi kakovostno primopredajo. Že prej sem poznal njegov vrednostni sistem. Vem tudi, da se v nekem trenutku ni najlepše poslovil od zveze, ko je bil na funkciji v nordijskem smučanju.

Naloga direktorja ni to, da pritegne pozornost, ta je namenjena športnikom. Nepošteno do preteklih direktorjev bi bilo, da bi jih primerjal med seboj. Od Francija pričakujem, da bo dobra vez med športniki, stroko in pokrovitelji. Imel bo dobro podporo na finančnem področju in pri povezovanju s sponzorji. Zavedati se mora, da bo direktor vseh panog, ne le ene. Verjamem, da lahko s svojo prepoznavnostjo veliko pripomore k pozitivni podobi SZS. Njegova naloga ni, da presoja strokovne odločitve panog. Paziti bo moral na proračune panog, upoštevanje pravil, odnose s sponzorji in ugled zveze, kar lahko s svojo avtoriteto in prepoznavnostjo tudi stori.