A ima naložba v novo plinsko-parno enoto na prvi pogled vsaj eno pomanjkljivost. V moščanski termoelektrarni-toplarni bo nadomestila le dva premogovna bloka, tretji, najmočnejši, pa bo še naprej ostal v uporabi. Prehod na plin torej ne bo popoln, kar se okoljevarstvenikom ob več kot stomilijonski naložbi zdi nesprejemljivo. V Energetiki Ljubljana pravijo, da bi bilo tretji blok škoda ugasniti, še preden se izteče njegova »življenjska doba«. Še posebej, ker so ga leta 2008 prilagodili tako, da lahko tam kurijo tudi lesne sekance, ki predstavljajo že več kot tretjino energenta. Poleg tega bo nova plinsko-parna enota po moči precej šibkejša od obstoječih premogovnih blokov, kar pomeni, da obstoječih potreb po toploti danes sploh ne bi mogla pokriti. Kar vsiljuje se ob tem vprašanje, zakaj v Energetiki niso bili bolj ambiciozni in si za cilj postavili do leta 2020 opustiti premog v celoti.
Poleg že omenjene življenjske dobe tretjega bloka naj bi za to obstajal še en razlog. Zaradi delilnikov, zamenjav oken in fasad zadnja leta odjem toplote v Ljubljani pada. Glede na te trende naj bi bila plinsko-parna enota leta 2020 v kombinaciji s tretjim blokom na premog in biomaso ravno pravšnje velikosti, šele nekje po letu 2035 pa naj bi razmišljali še o drugih, tudi zelenih alternativah. Za okoljevarstvenike je to izgubljeni čas, za Energetiko naj bi to bila najracionalnejša odločitev. Težko je dati komu prav. Morebiti so k odločitvi o manjši plinsko-parni enoti prispevale tudi nizke cene električne energije, ki so jih zakuhale ravno podporne sheme za obnovljive vire energije. Ker so v zadnjih letih z njihovo pomočjo sončne in vetrne elektrarne po Evropi rasle kot gobe po dežju, je ponudba električne energije ogromna, cene pa nizke, kar brez državnih podpor praktično onemogoča naložbe v »konvencionalne« elektrarne. Tudi nova plinsko-parna enota bo električno energijo, ki jo bo proizvajala poleg toplote, proizvajala po precej višji ceni od tržne, zato si od države obetajo od 16 do 20 milijonov evrov podpore.
Milijonska podpora plinski naložbi je še dodatno razhudila okoljevarstvenike, ki se zavedajo, da je to boljša alternativa premogu in da Ljubljane ne bi mogli ogrevati na sonce, a navijajo za drug energent – odpadno lesno biomaso. Načeloma so v Energetiki taki rešitvi naklonjeni – navsezadnje so že danes največji porabniki lesnih sekancev pri nas. A ravno ta izkušnja naj bi jih pripeljala do spoznanja, da je oskrba s tem energentom pri nas nezanesljiva in logistično precej bolj naporna.
Ima pa Ljubljana po dokončanju regionalnega centra na Barju po novem svoje gorivo, ki nastane potem, ko presortirajo odpadke. Pred leti so zanje pri termoelektrarni-toplarni načrtovali sežigalnico, vendar so na občini nazadnje doživeli razsvetljenje in se razglasili za zero waste občino. Za še en zveneči naziv je bilo očitno dovolj, da zdaj gorivo, ki ostane po sortiranju, odpeljemo na Dunaj, kjer nam mastno zaračunajo, da se lahko ogrevajo na naše odpadke. Genialno.
