Na prvi pogled je nastop gostov obrodil idealen sad, saj smo bili priča zadovoljstvu obeh »strani«. A nenadna harmonija v razmerju do opere nas vendarle ni zaslepila. Če bi zapisal, da sem prisostvoval enkratno briljantni uprizoritvi, bi s tem prezrl dozdajšnji mednarodno ustvarjeni kontekst snovanj, pa tudi glasbenopoustvarjalna merila zahtevnega soočanja z opernimi idiomatikami; »novo« obravnavanega projekta se zdi takšno predvsem v okvirih regionalne čezmejne operne realnosti/vajenosti.
Blažićev in Frljićev razgrajeni baročni večer, potomec modernističnih postopkov in postmodernistične dekonstrukcije, se posveča razgaljanju iluzijskih planov sveta, gledališča, opere, vsakršnega protokola in izrekanja, s tem pa »resnici« o želji: edina, ki obstaja, se imenuje oblast – ta pa je skoraj naključen presežek v nekem gledališkem mehanizmu. Ko igra finalno povzdigne Cezarja in Kleopatro, se drugi akterji spremenijo pred našimi očmi dobesedno v neuporabne kose, v smeti. Brezsramen nihilistični lok ni tuj mediju dramma per musica, ki pa skladateljsko seveda prinaša preplet z nezadržno tragikomično igrivostjo. Prav ob izvedbenem vstopu v Händlovo opero kot v napravo za teatralno-muzikalne užitke so se začele težave, precej podobne tistim, ki jih opažamo ob nekaterih domačih opernih poskusih.
Režija se je za predolgo vztrajanje v statiki in insceniranih banalnostih »vaje« odkupila zlasti z drugim dejanjem in domišljeno simbolno izrabo gledališkega prostora. Glasbena realizacija je stagnirala, namesto da bi v vsaki točki odkrivala pevsko držo, čustvene barve, iskrivosti in mehčave orkestralnega tkiva. Dirigent in čembalist Ville Matvejeff ni segel nad okvirno skrb za stilni zvočni približek. Ob vokalnih »svojevrstnostih« in nihajih (grobost materiala, zlasti v moškem delu zasedbe) je postajalo vrtenje arioznega traku precej enolično. Odrsko dominantna Diana Haller se je v naslovni vlogi izkazala s čistino, če že ne s široko afektirano pahljačo; solidno, a brez docela stabilne pevske girlande sta nastopili Anamarija Knego (Kleopatra) in Sonja Runje (Ptolemej). Kornelija Ivane Srbljan je utonila v zamolklost.