Jure je s prijatelji ustanovil zavod Fixmedia, v katerem se ukvarjajo z različnimi projekti na področju videoprodukcije, poleg tega pa pomagajo mladim, da razvijajo svoje talente.
Kot vem, si bil zelo zaposlen že v gimnaziji, kdaj si ustanovil svoje prvo podjetje?Vedno pravim, da je bila moja prva »firma« bunker, ki smo ga pri dvanajstih letih v gozdu zgradili s prijatelji. V majhni hiški iz polivinila, ki je imela tudi teraso in kuhalnik za kavo, smo preživeli vse poletje. Zakaj pravim, da je to moja prva firma? Tako kot se mora pri ustanovitvi podjetja povezati več ljudi, smo se tudi pri gradnji hiške povezali štirje prijatelji v duhu, da bomo stvar zgradili tako, kot se spodobi. Svoje prvo resnejše podjetje sem s prijateljem ustanovil v gimnaziji. V podjetju sva se ukvarjala s spletnimi stranmi, ki jih je izdeloval on, in z videi, ki sem jih ustvarjal jaz.
Kakšna je bila prva izkušnja s podjetništvom?Prva izkušnja je bila nadvse kruta, s prijateljem sva delala noč in dan, spala sva v pisarni in šla zjutraj naravnost v šolo. Kljub trdemu delu se nama je zdelo, da na koncu meseca ni nobenega zaslužka, ampak le računi, ki jih je treba poravnati.
Kot vidim, sta s prijateljem trdo garala, kako pa sta pridobila prve stranke?Odločena sva bila, da videa nikdar ne prodajava prek spleta, temveč pustiva, da se reklama širi od ust do ust, nekomu narediš dober video, ta te potem priporoči naprej drugim ljudem… Včasih so mi stranke priskrbeli tudi profesorji. Glas se sčasoma razširi, a pomembno je, kakšen glas se razširi, da si poceni, da si dober… Pri tem se je dobro zavedati besed: »Hitro, poceni in dobro ne gre nikdar skupaj, izbereš si lahko le dve stvari.«
Kakšno je tvoje podjetje danes?Kasneje sva s prijateljem končala najino skupno podjetniško pot. Nekaj let pozneje smo z Juretom Kreftom in Niko Osredkar ustanovili Fixmedio in debitirali z videospotom Saša Avsenika in Alfija Nipiča za pesem Sedem vrtnic. Fixmedia je zavod, kamor vključujemo mlade, jih poskušamo izobraževati in jim pomagati, da razvijejo svoje talente na področju filma. V Fixmedii delujem še danes.
Kako se znajdeš v podjetništvu, kjer si sam svoj šef? Se ti zdi to prednost ali slabost?V svojem življenju trenutno resnično uživam. V poslu, kot ga opravljam sam, se seveda prilagajam strankam, včasih delam tudi ponoči, a vseeno si lahko delo večkrat razporedim tako, da ustreza tudi meni. Seveda moraš biti pripravljen trdo delati, tudi štiriindvajset ur na dan, a ko se ti zdi, da potrebuješ oddih ali nekaj prostega časa, si ga enostavno vzameš. Vsak dan si vzamem eno uro časa zase, ponavadi se takrat ukvarjam s športom. Vseeno pa menim, da če v nečem resnično uživaš, včasih ločnico med delom in prostim časom težko najdeš.
Poleg tega, da aktivno deluješ v Fixmedii, tudi študiraš na Akademiji za gledališče, radio in televizijo. Kako delo v podjetju usklajuješ s študijem?Seveda je težko, a sčasoma je pomembno, da se naučiš uskladiti delo s študijem.
Dejstvo je, da se vedno več mladih zanima za podjetništvo. Kaj bi jim pri tem svetoval?Pomembno za mlade generacije je zagotovo to, da začnejo opazovati svet okrog sebe in najdejo potrebo na trgu, nekaj, česar primanjkuje, v kar se lahko usmerijo. Ključ za uspešno podjetništvo pa je po mojem mnenju dobra ekipa, s katero sodeluješ.
Zagotovo kdaj potrebuješ pomoč pri svojem delu, imaš morda kakšnega mentorja, nekoga, na katerega se lahko obrneš, ko ti ne gre vse po načrtih?Pri tem mi pomagajo predvsem mentorji s fakultete, mentor za režijo, mentor za scenarij, za kostumografijo… Za vsak predmet imam svojega mentorja, ki mi pomaga in svetuje. Sem mlad in se skušam čim več naučiti.
Vsakdo pri svojem delu kdaj naleti na težave. S kakšnimi problemi se pri svojem delu srečuješ ti?Ponavadi je največji problem, ko si naročnik v glavi ustvari neko podobo končnega izdelka, sam nato poskušaš čim bolj uresničiti njegovo idejo, a vseeno končni rezultat ni povsem takšen, kot si ga je stranka zamislila. Ko sem nedavno pisal scenarij na fakulteti, sem naletel na težavo, saj nisem imel nikakršnih omejitev, naročnik ti vedno postavi omejitve, vedno ima želje, ki jih moraš uresničiti, tokrat pa sem bil le jaz in moja domišljija.
Kateri projekt je bil zate do zdaj največji?Največji je bil zagotovo reklama za Škodo, ki smo jo posneli lani. Eden večjih projektov, s katerim se trenutno ukvarjamo, pa je triletni projekt v Berlinu. Vsako leto gremo z ekipo za dva meseca v Berlin, kjer snemamo mini serijo za učenje nemščine, ki jo financira založba Rokus Klett.
Ali v ekipi, s katero sodeluješ, kdaj nastanejo konflikti?Do konfliktov seveda prihaja, pravzaprav bi bilo čudno, če ne bi. Ekipo lahko primerjam z družino, morda se zdi preveč banalna primerjava, ampak je resnična. Tudi doma se spreš, a to še ne pomeni, da se odseliš od doma; tako se spremo tudi z ekipo, a to še ne pomeni, da se razidemo. Tako kot smo se kdaj sprli pri gradnji bunkerja, tudi med sodelavci prihaja do nestrinjanja, a vse zavoljo tega, da delamo naprej.
Kakšni so tvoji načrti v prihodnosti?Predvsem me zanimajo televizijske reklame, a v tej usmeritvi je veliko konkurence, zaradi česar potrebuješ veliko poznanstev.
