Na gospodarskem ministrstvu menijo, da strategija družbe Slovenski državni gozdovi (SiDG) do leta 2026 ne sledi niti ciljem zakona o gospodarjenju z državnimi gozdovi niti vladnim izhodiščem za njeno pripravo. Prepričani so, da je ena od nalog SiDG tudi vzpostavljanje gozdno-lesnih centrov. Ti so predvideni tudi v poslovnem modelu, ki so ga jeseni 2015 po navedbah poslanca SMC Danila Antona Ranca pripravili na direktoratu za lesarstvo na gospodarskem ministrstvu in predvideva vzpostavitev štirih gozdno-lesnih centrov, v katerih bi les sortirali, žagali, sušili in manj kakovosten les po možnosti predelovali, delovati pa naj bi začeli že prihodnje leto. Po Rančevih navedbah je bil ta poslovni model medresorsko usklajen, vlada pa je na njegovi podlagi potem sprejela predlog zakona o gospodarjenju z državnimi gozdovi. Poslanci, ki so zakon potrdili v parlamentu, poslovnega modela SiDG niso nikoli videli, saj ima oznako zaupno, a so zakon kljub temu sprejeli.
Nove žage bi postavljali z državnim denarjem
Po nam znanih podatkih so si avtorji poslovnega modela gozdno-lesne centre zamislili kot profitne centre SiDG, ki bi jih vzpostavili po zgledu gozdarskega podjetja Snežnik, ki ga je država kot svoj stvarni vložek prenesla na SiDG, denar za njihove lokacije bi zagotovil SiDG. Uspešno poslovanje teh centrov naj bi bilo zajamčeno, saj naj bi imeli vnaprej zagotovljene zadostne količine lesa iz državnih gozdov po vnaprej znani ceni. To pa je pričakovano zmotilo ministrstvo za finance, vprašanje je le, zakaj šele zdaj, ob pripravi strategije, in ne, ko je bil čas za to – ob potrjevanju zakona o gospodarjenju z državnimi gozdovi in potrjevanju poslovnega modela SiDG. Na finančnem ministrstvu so prepričani, da ni naloga SiDG, da sam ustanavlja lesnopredelovalne obrate, ampak da le pomaga pri razvoju gozdno-lesnih verig, in sicer tako, da svetuje zasebnim vlagateljem v lesne centre in jim pomaga iskati primerne lokacije zanje. »Ne moremo se strinjati z aktivno vlogo SiDG v žagarski industriji z ustanavljanjem lastnih zmogljivosti ali celo odkupovanjem žag v težavah, saj bi se v tem primeru lahko pojavile težave v povezavi z državno pomočjo. Enako težavo lahko predstavlja dodatno povečevanje predelovalnih zmogljivosti v odvisni družbi Snežnik,« opozarjajo na finančnem ministrstvu.
Gospodarsko ministrstvo pa ima povsem nasproten pogled na prihodnji razvoj družbe SiDG. Brez gozdno-lesnih centrov ga ne vidi. »Načrti družbe se pretežno osredotočajo na sečnjo in spravilo lesa ter prodajo in izvoz hlodovine brez dodane vrednosti, kar je nadaljevanje 20-letne zgrešene strategije na področju gozdarstva, ki je privedla do propada lesnopredelovalne industrije in prekinitve gozdno-lesnih verig ter izgube večdesettisoč delovnih mest,« med drugim piše v mnenju, pod katero je podpisan gospodarski minister Zdravko Počivalšek.
Ranc: Nisem jaz zavozil Tovarne ivernih plošč
Eden od gozdno-lesnih centrov naj bi – tako želijo predvsem koroški poslanci iz SMC – nastal na pogorišču propadle Tovarne ivernih plošč Otiški Vrh. Zlatko Ficko, kandidat DeSUS za glavnega direktorja SiDG, je pred dnevi za naš časopis dejal, da te tovarne ni mogoče oživiti po nobenem scenariju. »To je jama brez dna. Toda ti, ki so krivi za njen propad, bi radi zdaj podjetje postavili na noge z državnim denarjem. Sam pa sem povedal, da ne želim čez dve leti iz zapora na Povšetovi hoditi pojasnjevat, zakaj sem se strinjal z zgrešeno naložbo v Otiški Vrh,« je bil kritičen Zlatko Ficko. S tem je ciljal na bivšega dolgoletnega glavnega direktorja tovarne ivernih plošč in sedanjega poslanca SMC Danila Antona Ranca ter na bivšega tehničnega direktorja te tovarne in sedanjega generalnega direktorja direktorata za lesarstvo na gospodarskem ministrstvu Jožeta Prikeržnika. Oba se namreč krčevito zavzemata za to, da bi družba SiDG vzpostavila gozdno-lesni center na Otiškem Vrhu.
Danilo Anton Ranc zanika krivdo za propad TIP Otiški Vrh, kar mu očita Zlatko Ficko. »Nisem jaz zavozil tovarne. Do leta 2009 smo bili dobro in uspešno podjetje, potem je šla naša mama (družba Prevent) v stečaj in stečajni upravitelj je leta 2012 tovarno brez javnega razpisa prodal lastniku iz Turčije. Takratni vodilni smo se zavzemali za ohranitev žage in proizvodnje ivernih plošč, v podjetje smo želeli pred prodajo pripeljati druge strateške partnerje, in ker smo bili moteči, so nas Turki leta 2013 odslovili, podjetje pa je šlo lani v stečaj,« pravi Ranc, ki z delovanjem novega državnega gozdarskega podjetja ni najbolj zadovoljen. »Podjetje se predvsem osredotoča na prvi člen gozdno-lesne verige – na sekanje in prodajo lesa, negirajo pa tisti del zakona o gospodarjenju z državnimi gozdovi, ki govori o vzpostavljanju gozdno-lesnih centrov za zbiranje in predelavo lesa,« opozarja Ranc.
