Ob poustvaritvi Mendelssohnovega Violinskega koncerta bi težko iskali slabe točke. Solista Joshuo Bella odlikuje nenavadna kombinacija virtuoznosti in pojoče zvočnosti, zvezane z jasnim analitičnim uvidom in strastnim pristopom. Tako je romantični koncert, ki se pogosto zdi zavezan razpeti melodiki, ki težje najde bolj odločne simfonične podtone, vendarle napolnil z dovolj kontrastne vsebine, ne da bi pri tem svoji violini odvzel široko razpredeni melodični belcanto. Zdi se, da Bellu osnovna virtuoznost – ta je prišla še posebej do izrazita v izrazito hitro odigranem finalu – ni sama sebi namen, temveč da jo zna vsakič znova dobro izkoristiti in z njeno pomočjo poiskati predvsem izstopajoče glasbene momente. Tudi zato je Mendelssohnov ničkolikokrat preigrani koncert zvenel »mladostno«: Bell ni iskal novih interpretacijskih vzgibov za vsako sceno, je pa znano muzikalno »pot« odmeril toliko bolj odločno, intonančno čisto, pevno in vedno usmerjeno v stopnjevanja. V tem mu je odlično sledil tudi orkester, ki je predstavil izrazito širok dinamični diapazon, se je torej znal umakniti in nato tudi izstopiti. Dodani Ysaÿe je ponovno razkril, da je Bellova virtuoznost zgolj vstopnica v izrazito muzikantsko poudarjen fantazijski svet.
Posebna odlika virtuoznosti je zaznamovala tudi drugi del koncerta z Mahlerjevo Peto simfonijo – nemški orkester je na vseh zahtevnih čereh dihal z uglajenim, enotnim glasom, dirigent Andrés Orozco - Estrada pa je narekoval mestoma izjemno hitre tempe in odrezava pohitevanja, ki so osnovno zahtevnost partiture samo še stopnjevala. Toda ko se vprašamo po osnovnem dirigentovem premisleku, vsebini, ki jo je želel sporočati s svojo interpretacijo, se skoraj zdi, da ostanemo prav pri takšnih močnih poživitvah, razkrivanju izjemne gostote orkestrskega stavka, torej pri izjemni virtuoznosti. Tako je simfonija dihala v močnih zamahih, razkrivanju goste polifonije, tudi v nenadnih pohitevanjih, zares je sijala od agogične in dinamične spremenljivosti, toda enotna razvojna in dramaturška linija, osnovna mahlerjanska nota, ki se zdi povezana s tragiko življenja in osamljenosti, se je ves čas izgubljala.
To je razkril že prvi stavek, ki ni premogel nujne sarkastične tragike, razpete med banalnost in sofisticiranost, nato pa se je razmah med zunanjo briljanco in notranjo skopostjo samo še poglabljal. Toda ob končni oceni je vendarle treba upoštevati tudi premisleke iz prvega odstavka: slišali smo izjemno orkestrsko poustvaritev Mahlerja, polno detajlov in zvočne opulence, res pa se je zraven malo izgubil Weltschmerz – to pa zveni zelo »sodobno«.