Film Švedska teorija ljubezni režiserja Erika Gandinija kaže na to, da medčloveški odnosi in iskanje načina, kako bi družba lahko kar najbolj optimalno zadovoljevala potrebe sodobnega človeka, razpetega med prastaro nujo po soodvisnosti in v izobilju vzgojeno potrebo po individualizmu in samouresničitvi, ostajajo še kako aktualna tema tudi v času, ko svet pretresajo številne krize.
Švedska teorija ljubezni je s hudomušno estetiko obarvan pogled na visoko razvito družbo skozi oči »insajderskega avtsajderja« Gandinija, ki je odraščal v Italiji in po selitvi na Švedsko doživel kulturni šok: videval je zadržane ljudi z močno izraženo potrebo po neodvisnosti, osamele sprehajalce na praznih ulicah, samske ženske, ki s pomočjo umetne oploditve porajajo otroke brez prisotnosti očetov, umrle, ki jih nihče ne pogreša. Gandini na duhovit način išče vzroke tovrstne odtujenosti. Najde jih v znanstveni teoriji o svobodnem, obvezujočih odnosov prostem človeku iz 70. let 20. stoletja in, precej presenetljivo, tudi v blagostanju in socialni državi, ki je prevzela na svoja pleča skrbi, ki v bolj tradicionalnih družbah ostajajo v domeni družine in lokalnih skupnosti. Za slikovito ponazoritev drugačnega življenjskega sloga nas Gandini popelje v Etiopijo, kjer ga v želji, da bi nam predstavil način življenja v takšni skupnosti, nekoliko preveč zanese v (sicer hudo zabavno) hvalnico iznajdljivosti Afričanov, ki v pomanjkanju medicinske opreme ortopedske operacije izvajajo s pomočjo kolesarskih naper, vodovodnih objemk in plastičnih vezic, toda poanta o negativnih posledicah države blaginje ostaja in odpira mnoga zanimiva vprašanja.
Goebbelsova tajnica
Tudi film Nemško življenje (Christian Krönes, Olaf S. Müller in drugi) skozi pripoved nekdanje tajnice Josepha Goebbelsa na svoj način nagovarja sodobnega gledalca s pomenljivim svarilom pred nevarnostmi težnje po brezskrbnem bivanju. Brunhilde Pomsel nosi obraz, v katerega se je vtisnilo celotno 20. stoletje – na gosto prešit z gubami ter osvetljen tako kontrastno in pod takšnim kotom, da se na njem izriše prav vsaka globoka brazda, ki jo je vanj zarezal čas. Toda ko poslušamo njeno pripoved, se zdi, kot bi valovi razburkanega časa skrajnosti to odlično artikulirano gospo neverjetno ostrega spomina le bežno oplazili. Kot bi živela v nekakšnem mehurčku, »pod steklenim zvonom«, kot pravi sama, pa vendar je svoja najboljša leta pustila v samem gnezdu zla. Pripoveduje o svojem otroštvu, o očetovi strogi vzgoji, o pruski miselnosti, ki ljudi mesi v pokorne in servilne državljane, o svoji mladostni naivnosti, nevednosti in nezanimanju za kar koli, kar presega lepe manire in izbrano pohištvo njenega vrhovnega šefa.
Ne da bi hotela zanikati svoj prispevek h grozljivi statistiki holokavsta, se opisuje kot človek, ki ni niti pomislil na to, da bi se uprl pritisku množice in želji po lagodnejšem in varnejšem življenju. Iz tega spoznanja veje strašljivo sporočilo filma, podkrepljeno z izseki iz propagandnih filmov, ki občasno prekinjajo njeno pripoved (ti so v luči zgovorne osebne izpovedi celo nekoliko nepotrebni): za svet ni večje grožnje od množice neozaveščenih, nevednih, politično apatičnih in kratkovidnih posameznikov, ki se niso zmožni upreti manipulaciji norcev s psihopatskimi nazori in ambicijami.