Rastline nam ne morejo povedati, kje jih boli, kaj jih moti in kaj jim manjka. Zato imajo tisti, ki se ukvarjajo s pogoji za njihovo rast, še nekoliko težje delo kot zdravniki. Tako je zelo poljudno začel predavanje o rodovitnosti tal na urbanih vrtičkih v Ljubljani inženir agronomije Janez Sušin iz Kmetijskega inštituta, ki se že dobrih 20 let ukvarja s pedologijo in gnojilnimi načrti.

Njegove izkušnje in rezultati anket kažejo, da ima velika večina vrtičkarjev napačno predstavo o tem, ali pravilno gnojijo zemljo na svojih majhnih gredicah. Tega opravila se lotevajo zelo na pamet, zaupajo svojemu občutku, se zgledujejo po sosedih in na koncu to pripelje do napak, zaradi katerih je Sušin na pobudo Mestne občine Ljubljana stopil pred vrtičkarje v več četrtnih skupnostih.

Kot je znova zelo poljudno pojasnil, se je najbolje zadeve lotiti tako kot zdravniki. Oni pošljejo paciente na preiskave in se o zdravilu odločajo na podlagi izvidov. V primeru vrtičkov to pomeni, da je treba naprej vzorce zemlje (do globine 20–30 centimetrov) poslati v kemijsko analizo. Sušin je zavrnil govorice, da naj bi bilo to naročilo zelo drago. Na Kmetijskem inštitutu namreč osnovne parametre analizirajo za okoli 30 evrov. Najbolje je s tem opraviti jeseni po spravilu pridelka, nikakor pa ne najprej pognojiti vrtička in potem naročiti analizo.

Eden idealen, drugi siromašen

V sodelovanju z občino so na Kmetijskem inštitutu v zadnjih desetih letih večkrat opravili kemijske analize rodovitnosti tal na območjih, kjer občani pridelujejo zelenjavo. Nazadnje so lani vzeli vzorce na petih naključnih vrtičkih, ki jih občina oddaja občanom. Raziskava je potrdila, da vrtičkarji obdelujejo gredice na ekološki način in spoštujejo pravilo, da ne smejo uporabljati fitofarmacevtskih sredstev.

Prav tako ni problematična kislost tal, zato je Sušin poudaril, da ni nobene potrebe po apnenju gredic, česar se nekateri tradicionalno poslužujejo. Večja odstopanja pa so zaznali pri preostalih parametrih, kjer se je pokazala zanimiva razlika med vrtički na istih območjih. Na Ježici so na vrtičku iz novega dela izmerili optimalne vrednosti fosforja in kalija, na tistem, ki ga že leta obdelujejo, pa je bila vrednost fosforja krepko nad mejo, nad katero strokovnjaki svetujejo, da štiri leta ni treba dodajati gnojil v zemljo. Na drugi strani so na Rakovi jelši na enem vrtičku izmerili optimalne vrednosti, drugi pa je imel zelo siromašno zemljo, ki bi potrebovala gnojila.

Visoki paradižniki alarm

»Fosfor rastline najbolj črpajo takrat, ko delajo seme. A ker mnoge rastline poberemo že pred tem, ga je v tleh praviloma vedno preveč,« je zbranim vrtičkarjem pojasnil Sušin, ki opaža, da slovenski vrtičkarji uporabljajo večinoma organska gnojila, kompost in hlevski gnoj. Presežki snovi se z leti kopičijo in hranil je v zemlji za izvoz. Od tod njegov povzetek: »Povprečen slovenski vrtiček je pregnojen. Bistveni problem je v tem, da dodajo vrtičkarji preveč gnojila na majhno površino.«

Zakaj pa je sploh problem, če je v tleh preveč hranil? »Krivulja pridelka v odvisnosti od gnojenja nekaj časa narašča in na neki točki se ustavi. Če takrat nadaljujete gnojenje, bo še nekaj časa ravna, nato pa bo začel pridelek upadati,« je bil slikovit Sušin. Med negativne posledice spada denimo intenzivna rast zelenih delov, zaradi česar zmanjkuje hranil za plodove. Visoki paradižniki brez rdečih kroglic so tako alarm, da je zemlja pregnojena. Na takšni površini lahko pričakujete tudi manjšo odpornost rastlin proti boleznim, škodljivcem in suši. Obenem pada kakovost samega pridelka.

Pri tem, kako gnojiti, vam je lahko v pomoč opazovanje kmetov, svetuje Sušin. Oni namreč nikoli ne gnojijo na debelo. Priporočen odmerek zanje je 20 ton na hektar, in če to preračunamo na deset kvadratnih metrov, lahko na vrtiček dodate največ 20 kilogramov hlevskega gnoja. »Koliko pa je na eni prikolici gnoja?« je strokovnjak povabil zbrane v četrtni skupnosti Posavje k razmisleku in jim položil na srce, da morajo za enoto vzeti vrečke in ne prikolice. Bistvo gnojenja je navsezadnje v tem, da samo vračamo tlom, kolikor konča na našem krožniku, je sklenil agronom.