Glede na vaš izvor je nekako neizbežno, da so vam pripeli oznako ambasadorji palestinske kulture. Kako se v sebi soočate s tem zunanjim označevalcem?

Takšna oznaka je težka, zelo obremenjujoča, kadar se jo tolmači izključno v političnem smislu, a zelo prijetna, kadar nanjo gledamo skozi kulturni fokus. Glede na kritično situacijo v domovini eno brez drugega seveda ne gre. Druge izbire nimamo in od poslanstva ne bežimo. Naša naloga je, da naokrog predstavljamo živopisno in bogato kulturo, da prek njenega čustvenega spektra preostalemu svetu damo jasno vedeti, da imamo pravico biti tu in pod svojimi, ne vsiljenimi pogoji razvijati svojo kulturo naprej. Torej nam preostane le, da potujemo po svetu in ljudem prenašamo svoje sporočilo, da bi na neokupiranem ozemlju nekoč radi zaživeli v miru in svobodi. Pri tem je naše edino orožje arabska lutnja – in to je orožje, ki ne ubija, temveč ljudi osrečuje.

Kako pa lahko tako občutljiva glasba preživi v tako glasnem okolju?

Naša glasba ima neopisljivi preživitveni instinkt. Utišajo lahko nas, umetnike, a njenega zvena ne bodo mogli nikoli. Nobena, še tako glasna eksplozija je nikdar ne bo utišala. Vedno bo našla odprtino, skozi katero se bo izmuznila in potovala naprej. Te drobne vrzeli so v svetu, prenasičenem z zvoki, svetlečimi napisi in dimom, še kako pomembne. V določenem trenutku namreč vsakdo izmed nas globoko v sebi odkrije, kako pomembna je tišina. Znano je, da je naša glasba čustvena, a mi gremo še globlje, saj niso pomembne le note, ki jih izvajamo, temveč tudi tišina med njimi. Prav to je tisti element, ki jo dela posebno, enkratno: brez posebnega napora je namreč mogoče začutiti njen čustveni spekter in razumeti njen pripovedni jezik, ne glede na to, od kod prihajaš.

Začeli ste samostojno in postopoma v »igro« vpeljali svoja brata.

Samostojni prvenec sem izdal leta 1996. Mislim celo, da sem prvi Palestinec, ki je posnel izključno inštrumentalni album ter začel nastopati povsem sam. Do tega trenutka je brenkač vedno spremljal pevca. Leta 2002 sem k sodelovanju povabil še brata Wissama. Wissam je lutnjar, tretja generacija izdelovalcev brenkal v družini. Dobro leto kasneje sva izdala album Tammas, ki je imel izjemen uspeh v Evropi, zlasti v Franciji. V tem obdobju sem veliko poslušal album Friday Night in San Francisco trojice Al Di Meola, John McLaughlin in Paco de Lucia, s katerim so postavili spomenik akustični kitari, in nekaj podobnega sem hotel narediti tudi za arabsko lutnjo; ne nazadnje je oud predhodnik kitare. Tako kot oni sem tudi sam sanjal, da bi v nekem trenutku inštrument privzdignil nad glasbo. Zato sem vpeljal še tretjega brata – Adnana. Tehnično gledano tria ni bilo težko sestaviti, saj sta oba odraščala ob meni in se neposredno seznanjala z mojo umetniško vizijo in misijo. Tako se je, poleg pričakovanih otroških navihanosti, razvilo tudi medsebojno spoštovanje in poslušanje. Trio Joubran je treba brati kot osebni, družinski in nacionalni projekt, ki vse bolj postaja internacionalni, saj so nas ljudje vzeli za svoje, s tem pa tudi našo kulturo.

Večkrat omenjate misijo. Nočete ali ne morete ubežati od nje?

Na žalost je situacija doma takšna, da je naš izvor nad našo umetnostjo. Moralo bi biti ravno narobe in upam, da se bo to nekoč, kmalu tudi zgodilo. Ne bežimo od tega, četudi smo v prvi vrsti glasbeniki, svetovljanski glasniki palestinske kulture in naša naloga je oznanjati mir. Nimamo se ne za heroje ne za žrtve. Čaka nas še dolga pot, vendar ne smemo popustiti. Moramo vztrajati. Na tovrsten miren način se borimo, pomagamo »stvari«. Napačno je razmišljanje, da je tradicija samo tisto, kar prebereš iz starih zapisov. Tradicija je namreč predvsem vse, kar pišemo danes. Izraelci nam lahko vzamejo zemljo, življenja, ne morejo pa ukrasti našega ponosa, naše kulture. Brez upanja bi že davno izumrli.

Kako pa je potem z vašimi koncerti na zasedenih ozemljih?

Nastopamo lahko kadar koli, četudi nekateri nastopi ne minejo brez težav. Nekatere so izraelske oblasti tudi odpovedale zaradi varnostnih razlogov, kar koli naj bi to že pomenilo. V nasprotju z izstrelki arabska lutnja še nikogar ni ubila.