Na festivalu East Doc Platform (EDP), ki se je pravkar končal v Pragi, so možna tudi individualna srečanja s producenti, selektorji festivalov, predstavniki filmskih skladov. Poleg tradicionalnega dokumentarnega filma pa je EDP namenjen tudi novim oblikam dokumentarizma.
Letos so bile tako tehnologije, ki lahko popolnoma spremenijo pomen dokumentarizma, na EDP ravno tako pomembne kot tradicionalno dokumentarno filmsko ustvarjanje. Dobršen del programa je bil namreč posvečen projektom, ki združujejo različne vrste medijev, ali projektom s tehnologijo VR (virtualna oziroma navidezna resničnost), ki posname vseh 360 stopinj okolice. Kaj to pomeni za film? Če je tradicionalno veljalo, da sta eno izmed osnovnih orodij filmske režije plan in kontraplan – denimo v dialogu posnetek enega človeka, nato pa posnetek tistega, ki mu stoji nasproti –, potem VR to popolnoma spremeni, saj kamera vseskozi snema vseh 360 stopinj. To pa pomeni, da montaža v filmu ne obstaja več ali pa privzame povsem drugačno vlogo; za dokumentarni film ima to še veliko pomenljivejše posledice.
Manj avtorja
Dokumentarni film namreč v nasprotju z igranim poskuša privzeti videz resničnosti, četudi so to resničnost začeli spodbijati že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Četudi torej dokumentarni film snema resnično življenje, ne pa igranega prizora, je resničnost, ki jo na koncu vidimo, posledica režiserskih odločitev: kaj snemati (in česa ne), kam postaviti kamero (torej, na kakšen način to predstaviti), kako zmontirati posnetke (kaj ohraniti in kaj odrezati). Navsezadnje že sama prisotnost kamere povzroči, da se ljudje pred njo vedejo drugače.
S tehnologijo VR se to deloma (ne pa povsem) spremeni, saj posnetek zajame vse smeri, kar pomeni, da ima gledalec pregled nad vso okolico, poleg tega pa se (z obračanjem očal ali mobilnega telefona) sam odloči, v katero smer na posnetku bo gledal, namesto da bi mu to ves čas določal režiser. To pa pomeni, da se z VR spremeni sam koncept avtorja. Ta ni več »vsemogočni« pripovedovalec, temveč postane podobnejši arhitektu, ki zasnuje okolje, ki ga nato »gledalci«, ki še zdaleč niso več pasivni gledalci kot tisti v kinodvoranah, raziskujejo dejavno in deloma na lastno pest.
Nagrada Janji Glogovac
Med zanimivejšimi projekti je bil litovski film Mindaugasa Survile in Gintéja ŽulytéjaStarodavni gozdovi, posnet ravno s tehnologijo VR, tako da smo si gledalci (uporabniki?) sami določali, kaj si bomo ogledali pobliže: duplino visoko na drevesu, v kateri gnezdijo sove, podvodno jezersko kotanjo ali kar koli vmes.
Nagrado za najobetavnejši transmedijski projekt je dobila Slovenka, ki živi in ustvarja v ZDA, Janja Glogovac, ki je v Sloveniji posnela film L... kot ljubezen. Trenutno dela Teslafy.me, nekakšen transmedijski dokumentarec o Nikoli Tesli, njegovih izumih in viziji sveta, v katerem bi bila elektrika brezplačna za vse, tehnologija pa bi delovala v sožitju z naravo.
