Šest let mineva od velikih demonstracij v Damasku, ki so se nato razširile po Siriji, v drugi polovici leta 2011 pa so vodile v državljansko vojno. V njej je doslej umrlo že pol milijona ljudi in polovica od 22 milijonov Sircev je razseljenih, od tega jih je pet milijonov v drugih državah. V številnih sirskih mestih ni več nobene zdravniške oskrbe niti pouka, ker so Al Asadova in ruska letala načrtno bombardirala bolnišnice in šole. Vsaj 600.000 prebivalcev Sirije pa danes tudi nima hrane in so odrezani od vsake humanitarne pomoči.
Možnosti za mir so trenutno majhne, ker je zdaj opozicija, ki ima 12 odstotkov ozemlja, predvsem v severozahodni in jugozahodni Siriji, bojkotirala mirovna pogajanja v Kazahstanu. Poleg tega Islamska država še vedno nadzoruje polovico Sirije, sicer predvsem nerodovitna, polpuščavska območja, kjer živi komaj milijon ljudi. Podobno kot Kurdi na severu ima Bašar Al Asad pod nadzorom 17 odstotkov ozemlja, a to je gosto naseljeni in rodovitni zahodni del Sirije z večino mest.
Ko so bile 15. marca 2011 v Siriji prve večje demonstracije proti Al Asadu, je minilo že nekaj tednov od padca diktatorjev Tunizije in Egipta, Zina Ben Alija in Hosnija Mubaraka. Vendar je imel sirski diktator podporo sirskih kristjanov, alavitov, ki jim sam pripada, in drugih skupin šiitov. Absolutno večino pa imajo v Siriji suniti, ki so bili ves čas odrinjeni od oblasti in so tudi zato proti Al Asadu.
Vojna proti lastnemu ljudstvu
Al Asadov režim se je na demonstracije odzval tako, da je streljal na neoborožene protestnike, nadnje poslal tanke in v zaporih mučil tudi otroke. Režim si je torej poskušal zagotoviti preživetje z vojno proti lastnemu ljudstvu. Islamska država se je sicer pojavila šele tri leta pozneje, menda pa so leta 2011 sirske oblasti namerno izpustile iz zapora radikalne sunitske islamiste, ker so nato lahko boj proti demokratični in proevropski opoziciji prikazovale tujini kot boj proti islamističnim teroristom.
Vojna je v zadnjih letih postala skoraj nepregledna, toliko front se je odprlo, toliko držav vmešalo. Zdi pa se, da o usodi Sirije odloča samo še Vladimir Putin, Al Asadov zaveznik. Lanski prestop Turčije v ruski tabor je vzbudil upe, da bo v Siriji mogoče doseči premirje in nato mir, saj ima Ankara vpliv na sunite.
K pasivnosti Zahoda prispeval Obama
Za današnjo pasivnost Zahoda pri reševanju sirskega konflikta je kriv tudi Barack Obama, ki kot ameriški predsednik septembra 2013 kljub vztrajnemu nagovarjanju Pariza ni hotel vojaško posredovati proti Al Asadu, čeprav je ta uporabil prepovedano kemično orožje. Tedaj islamisti še niso bili močni in Zahod bi lahko z vojaškim posredovanjem pomagal demokratični opoziciji.
Odločilni preobrat v sirski državljanski vojni se je zgodil septembra 2015 z vojaškim posredovanjem Rusije, predvsem njenih letal. Tedaj je bil Al Asadov položaj zelo slab, a od tedaj naprej zmerna opozicija in sunitski islamisti izgubljajo ozemlje. Al Asad je nato zmagoval tudi zato, ker so mu v pehoti pomagali Iranci in šiitske milice z vsega sveta.
Sicer naj bi zdaj vladalo premirje, ki ga je sklenil Al Asad z opozicijo. Toda ruska in sirska letala še vedno napadajo območja, ki jih ima v rokah zmerna opozicija, na primer vzhodno od Damaska.
V Damasku pa se vrstijo napadi samomorilskih islamskih fanatikov; eksplozije so v zadnjem tednu zahtevale več kot 100 življenj. Skrajno islamistične skupine, ki jih v zahodni Siriji bombardirajo tudi Američani, zdaj poskušajo vojno prenesti onstran frontnih črt. Vsekakor je sedanje premirje bolj navidezno. Na mirovnih pogajanjih v Kazahstanu pod pokroviteljstvom Rusije pa se Al Asadovi ljudje pogovarjajo bolj sami s seboj.
