Ulrich Seidl s celovečercem Safari (2016), v katerem si pobliže ogleda fenomen lovskega turizma v Afriki, nadaljuje serijo dokumentarcev, ki Avstrijce prikazujejo v precej neprijazni luči. Svoje vrle rojake postavlja v statične, poudarjeno dolge, kirurško simetrične in z lovskimi trofejami baročno okvirjene kadre, v katerih prismuknjeni liki v kaki srajcah, ki živali pred svojimi puškami imenujejo »kos«, izpadejo preprosto bebavi. Že samo ob njihovi podobi vam postane nerodno, da pripadate isti vrsti živalskega stvarstva kot oni, ko začnejo blebetati popolne neumnosti, pa si ne morete kaj, da se ne bi strinjali z edino pametno izjavo, ki jo slišite v filmu, in sicer tisto, da bi bilo za naravo najbrž najbolje, da bi se človeštva otrebila.
Prav težko je gledati, kako ti bebčki s pomočjo cele armade asistentov in skladovnice lovskih pušk v popolnoma nadzorovanih okoliščinah strahopetno pobijajo veličastne živali in to celo razumejo kot svoje poslanstvo. Videti so kot otroci v peskovniku, ki jim mamice podajajo lopatke in sugerirajo, kako močno morajo v potičko potlačiti mivko, pri tem pa budno pazijo, da na njih ne bi skočil kakšen pretirano živahen mulc. Perverznost zahodnega človeka in njegovega bednega iskanja »vznemirljivih«, »primarnih« doživetij je poudarjena s kontrastnimi podobami fascinantnih afriških živali in stoičnih domačinov, ki za beden zaslužek hranijo večvrednostni kompleks ošabnih turistov in zanje opravljajo vse umazano delo (zelo nazorno je prikazano odiranje in razkosavanje živalskih trupel). Tipičen seidlovski film, ki zna v človeškem poiskati groteskno in ob katerem se boste počutili nelagodno, čeprav vas bo obenem tudi zabaval.
Razčlovečenje v potilnicah
V tekmovalnem programu se za glavno nagrado poteguje celovečerni prvenec v ZDA šolanega indijskega režiserja Rahula JainaMašine (2016), ki gledalca popelje naravnost v temno srce švicfabrik tretjega sveta, v umazano črnino razpadajočih tovarn, kamor žarek dnevne svetlobe posveti le skozi kakšno majhno lino. Jain podaja industrijski milje v osupljivih, skoraj bi rekli čudovitih kontrastnih chiaroscuro podobah, ki jih prebadajo pobliski razkošnih živopisnih slapov blaga.
Film je brez komentarja, utripa v hipnotičnem metronomskem ritmu strojev, ob katerih kinkajo na smrt utrujeni delavci, in le tu in tam se vanj vplete pripoved katerega od akterjev, ki razkrije realnost vsakdanje tlake v tovrstni tovarni in ponudi nekaj odgovorov na vprašanje, zakaj delavci dopustijo, da delodajalci z njimi ravnajo kot s stroji.
Posvečena gibljivim slikam
V petek je premiero doživel tudi domači dokumentarec režiserke Maje WeissOdstiranje pogleda z Mirjano Borčić (2017), filmski portret gospe »iz ozadja«, ki je vzpostavila filmsko vzgojo na Slovenskem in k filmu pritegnila mnoge mlade zanesenjake, ki so postali ključni akterji naše kinematografije in njenih ljubiteljskih odvodov. Med očarljivo deklico s frfotavim senčnikom s črno-bele fotografije in pronicljivo gospo v poznih letih, ki z dežnikom v roki poseda na klopci s pogledom na morje, je življenje, posvečeno filmu in želji po okuževanju prihajajočih rodov s čarovnijo gibljivih slik.
Maja Weiss Borčićevo predstavi predvsem v njeni »službeni« koži in tako skozi njen portret razgrne tudi časovnico in ključne etape razvoja slovenske filmske pedagogike; filmsko opismenjevanje otrok in mladih namreč še danes sloni na njenih načelih. Dragocen dokument o za naš prostor izjemno pomembni dami.
