No, to lastnost je Cimos ohranil do današnjih dni. V tej in podobnih lastnostih podjetja ni treba iskati njegovih težav. Deluje v sektorju velikih poddobaviteljev avtomobilskih proizvajalcev in v njem se v zadnjih letih ni zgodilo nič takega, da ne bi mogel poslovati kot drugi podobni proizvajalci v Sloveniji. S tega vidika ni razlogov, da ne bi bil uspešen tudi Cimos. Vsega, kar se je dogajalo v Cimosu, zunanji opazovalci seveda ne moremo poznati. A poznavanje slovenske gospodarske zgodovine zadnjih let in vpogled v bilance podjetja (za podatke se zahvaljujem kolegici z Ekonomske fakultete v Ljubljani dr. Barbari Mörec) odkrivata srhljivo zgodbo, ki še zdaleč ni značilna le za Cimos.
Odgovornost bank
Tudi Cimos je bil akter in žrtev obdobja pregrevanja gospodarstva v svetu in tudi – specifičnega – pri nas. Cimos je bil del povečanja tako imenovanega negarantiranega zasebnega dolga, ki je v obdobju 2001–2008 narasel za okoli 27 milijard evrov. Banke so se z lahkoto zadolževale v tujini in bile potem prisiljene agresivno ponujati kredite podjetjem in prebivalstvu, tudi zato, da jih ni prehitela konkurenca, obrestne mere so bile – zlasti glede na gospodarsko rast – zelo nizke in vsak menedžer ter podjetnik, ki tega ni izkoriščal, se je nevarno izpostavljal konkurentom, ki so rast financirali iz obilice kreditnih sredstev. Investiranje v prevzeme, nove trge in nove zmogljivosti v Cimosu zato ni bilo megalomansko, kot sem nekje slišal, pač pa je šlo za izkoriščanje možnosti, da podjetje doživi hitro rast in okrepi svoj delež na trgu ter položaj glede na konkurente. Premoženje Cimosa je od leta 2002 do leta 2011, ko je bilo to premoženje največje, naraslo za 539 milijonov evrov, 238 milijonov tega povečanja so financirali z bančnimi krediti. Še leta 2008 to ni bilo videti nepremišljeno napihovanje menedžmenta. Ekonomisti po vsem svetu danes vedo, da bi v državah, kot je bila Slovenija, to divjanje lahko ustavili z davčno politiko. Pa tega tedanje vlade niso naredile. Zato za zadolženost Cimosa nima smisla kriviti tedanjega menedžmenta. Ta je kvečjemu zaslužen za to, da je Cimos postal res velik (kot je lepo vidno tudi iz krivulje premoženja podjetja v skici).
Za to, da je Cimos danes velik problem, imata zasluge najprej naš bančni sistem in način njegove sanacije. Tako kot številna večja slovenska podjetja je Cimos po ambiciozni rasti, povečanju tržnih deležev in internacionalizaciji poslovanja v krizo vstopil zadolžen. Ko je v letu 2011 postal največji, je imel med viri sredstev okoli 80 odstotkov dolga do bank in dobaviteljev (od tega okoli 32 odstotkov do bank). Krize, ki je izbruhnila leta 2009, seveda nismo zakuhali v Sloveniji. Namesto da bi tedaj banke poskušale kredite tem podjetjem reprogramirati – saj so bila ta podjetja sposobna plačevati obresti – in za to zagotavljati tudi sredstva v mednarodnem finančnem prostoru, so zahtevale, da podjetja vrnejo glavnice brez reprogramov, ob tem pa so radikalno zmanjšale kreditiranje podjetij in se razdolževale do tujih bank. Od leta 2008 do leta 2015 se je prej omenjen negarantirani zasebni dolg znižal za 15 milijard evrov. Namesto da bi NLB, ki je bila glavni »kolovodja« bank, z refinanciranjem postala največji borec za preživetje številnih podjetij po njihovi hitri in pohvalni rasti in bi danes imeli (po Trumpu) krasna podjetja ter mogočno internacionalno gospodarstvo, je prav ona v največji meri vodila razdolževanje podjetij. Ker podjetja tega ne bi bila sposobna izvesti niti v konjunkturnih razmerah, so se bančne terjatve spreminjale v slabe terjatve, ki smo jih na koncu plačali davkoplačevalci. Podjetja pa so postala problem. Če bančniki niso krivi za pregrevanje pred krizo, pa so krivi za ta razpad financiranja po izbruhu krize leta 2009. V tej zgodbi je skrit tudi najbolj resen argument odgovora na vprašanje, zakaj nima smisla, da bi bila NLB v državni lasti – ker nikoli ni bila in ker ni del gospodarske politike Slovenije.
Računovodska diverzija
Cimos se je presenetljivo dobro prilagodil padcu prodaje v letu 2009, ohranil profitnost in – kot je lepo vidno iz grafikona – hitro obnovil prodajo, da je bila spet na realistični ravni. Toda banke so že v letu 2011, ko je podjetje skoraj obnovilo rekordno prodajo izpred krize, zmanjšale kreditiranje podjetja. Za zmanjšanje kreditiranja ni bilo nobene podlage v poslovanju podjetja, šlo je le za skrajno pasivno politiko bank. Do leta 2014 so banke umaknile iz Cimosa za 178 milijonov kreditov. Umik bank je Cimos poskušal kompenzirati z dobavitelji (uspešno v letu 2013), potem pa je porušeno financiranje porušilo tudi proizvodnjo. Poleg tega je Cimos začel leta 2010 plačevati kar dvakrat več za obresti (skoraj 40 milijonov evrov), čeprav je bilo kreditov manj. Še danes se od Cimosa zahteva, da vrne vse dolgove, kot da bi podjetja poslovala brez dolžniškega kapitala. Cimos od bančne sanacije 2013 ni imel ničesar, kar bi se videlo v njegovih bilancah.
Temu je sledila naslednja nesreča za Cimos, ki mu je pravzaprav zadala usodni udarec. Nanj so se spravili revizorji in zahtevali razvrednotenje premoženja oziroma tako imenovane slabitve. Ne vem, kaj vse so v podjetju razvrednotili, vem pa, da so zmanjšali vrednost zgradb, strojev in podobnega z aktive bilance stanja, čeprav vse to še danes čisto lepo deluje in je celo v letu 2015 prinašalo dobiček. Po letu 2009 so revizorji (in ne poslovanje!) zmanjšali vrednost Cimosovega premoženja za 139 milijonov, od tega za 122 milijonov po letu 2012. Ker slabitev zmanjša poslovni izid, je Cimos zaradi tega zašel v velike izgube. Ampak če zmanjšaš vrednost aktive v bilanci stanja, se zmanjša trajni kapital in se poveča delež dolžniškega kapitala, podjetje pa postane insolventno zgolj zaradi računovodske diverzije. Grafikon lepo prikazuje prelom v Cimosu leta 2012. Nenadoma je še vedno obstoječe premoženje izgubilo vrednost, čeprav se v podjetju ni zgodilo nič usodnega, celo banke ga niso v celoti zapustile, dobavitelji pa so še vedno verjeli vanj. Toda obveznosti so po tej poti prebile vrednost premoženja, Cimos pa je začel »tolči« gromozansko izgubo. Takemu podjetju banke ne morejo več dajati kreditov. Financiranje podjetja se je porušilo in onemogočilo poslovanje, kot kažeta leti 2014 in 2015.
Res bi se morali enkrat vprašati, kako se je ta revizijska logika naselila v našo deželo, saj si je niso izmislili naši računovodje, je pa popolnoma skregana z ekonomsko logiko in znanjem. Slabitve so glavni razlog, da se danes podjetja prodajajo na trgu po nikakršni vrednosti. To velja tudi za Cimos.
In potem se taka neumnost ujame še s popolnoma nespodobnimi lastniki, kot sta DUTB in SDH. Prvi je bil ustanovljen za prodajo slabih terjatev bank, nenadoma pa je postal glavni lastnik podjetij, ki določa postopke sanacije, nadzorne svete in uprave. Drugi pa je privatizacijski organ, ki misli, da lahko z enega mesta upravlja podjetja v tako različnih sektorjih, kot so predelovalna industrija, energetika in transport. Nobena od teh ustanov nima denarja, da bi lahko bila resen lastnik, nobena do zdaj še ni dokazala, da zna delati sanacijske programe, in vsaj jaz ne vem, kdo v resnici v njih nastavlja in vodi njihove menedžerje. Na DUTB smo prenesli do tretjine razvrednotene terjatve z bank, ki jih zdaj z dobičkom lahko prodaja pod ceno predvsem tujcem. Cimos bi bil v normalnih razmerah glede na prosti denarni tok vreden več kot 700 milijonov evrov, ampak njegova prodaja obskurnemu italijanskemu kupcu za nekaj evrov bi bila finančni uspeh.
Nič čudnega, da potem v taki upravljalski in vodstveni zmedi nekdo izvede v podjetju še prisilno poravnavo. Ta je v letu 2014 z dokapitalizacijami sicer popravila negativni kapital in ustvarila pozitivni poslovni izid v letu 2015, a ustavila prodajo in normalno poslovanje družbe, kot je lepo vidno tudi iz skice. Ali so bili upravljalci res tako brezbrižni, da se jim je zdela informacija, da bo s prisilno poravnavo Cimos začel izgubljati kupce, ker je stabilnost podjetja kot poddobavitelja zanje življenjsko pomembna, nepomembna? Ali pa se jim zdi v redu tudi retorika nekaterih o tem, da je bankrot Cimosa pač najlepša rešitev? Tudi če pustimo ob strani vse družbene in zasebne stroške takega bankrota, ne smemo nikoli pozabiti, da morate ustanoviti tisoče malih podjetij, da nadomestite BDP in zaposlenost enega Cimosa.
Danes je Cimos pretepeno podjetje. V resnici pa je edina optimistična poanta dejstvo, da je to že državno podjetje. In mogoče še to, da bi program, tehnologija in znanje v podjetju morali zagotavljati normalno življenje podjetja vsaj na ravni nekaterih podobnih podjetij v Sloveniji. Prav slednje loči zgodbo o Cimosu od nekaterih drugih podjetniških zgodb.
Cimos potrebuje solidnega lastnika. Državo.
Toda Cimos potrebuje danes državo kot solidnega lastnika, ki ne bo špekuliral o tem, kako bo poskusil čim prej najti kakšnega rezervnega lastnika. Takšen državni lastnik bo glavna garancija za kupce, ki lahko kupujejo le od podjetij, ki jim bodo z gotovostjo proizvajala sestavne dele deset ali celo več let, kolikor bodo oni proizvajali določen avto in bodo zanj potrebovali tudi rezervne dele. Zato že danes govoriti, kako se bo država kot lastnik iz podjetja umaknila celo v treh letih, ni prava pot, saj v tem času podjetja ni mogoče v celoti pognati in ga ni mogoče pripraviti za resno prodajo. Kupci tudi ne bodo razumeli, da je tak lastnik lahko neka paradržavna ustanova, kot sta DUTB ali SDH, na katero minister ali vlada sploh ne moreta vplivati. Lastnik mora biti država z ministrom za gospodarstvo na čelu, ki odgovarja pred parlamentom in volilci. Cimos je namreč ponovno pokazal, kako smešno razumevanje korporativnega upravljanja širijo nekateri, po mnenju katerih direktor v državnem podjetju ne sme na razgovor k ministru ali predsedniku vlade. Tragikomično je, kako so nekateri še pred mesecem kričali, da je ministrovo vpletanje v upravljanje in vodenje državnega podjetja kriminal, danes pa ministra Počivavška obtožujejo, da se je v primeru Cimosa prepozno odzval. Veriga volilci, parlament, vlada, minister in menedžment mora biti v enotirnem sistemu upravljanja vzpostavljena tudi v Cimosu, da ne bo preveč babic skrbelo za preživetje deteta.
Cimos potrebuje tudi normalno financiranje. Za državo to pomeni, da bo verjetno morala vanj vložiti več sto milijonov evrov. To ne sme biti »prva pomoč«, kot jo razumemo v lekcijah o reševanju podjetij, to mora biti investicija. Če bomo nasedli retoriki medijev, da bodo davkoplačevalci znova morali nekaj plačevati, je zgodba izgubljena. Teh več sto milijonov evrov moramo razumeti kot investicijo davkoplačevalcev, ki se bo nekoč v eni ali drugi obliki vrnila. Navedel sem že mojo oceno (malo od daleč), da je zdrav Cimos vreden več kot 700 milijonov evrov. S takim kapitalskim dobičkom ob umiku države iz podjetja ob pravem času bi Cimos zlahka moral biti za davkoplačevalce že z zasebnega (in ne le z družbenega) vidika zdrava naložba. Nasilno ponujanje, vsiljevanje Cimosa nekim kupcem po nikakršni ceni je zato velika napaka.
Izguba financerjev in dobaviteljev običajno pomeni konec podjetja. Za Cimos je ključno, da so obveznosti do bank reprogramirane. Tudi če katera od banka tega ne želi, bi morala obveznosti prevzeti kakšna druga banka. Če v projekt verjame vlada, bi vanj morale verjeti tudi državne banke. Ampak nekdo bi moral bankam, ki bi v tem primeru pobegnile, povedati, da so potem za Slovenijo le banke, ki bodo naletele tudi na kakšna zaprta vrata. To še bolj velja za dobavitelje. In seveda državne investicije v Cimos ne morejo služiti za poplačilo bank, tako da državni denar podjetju nič ne bi koristil, pač pa bi koristil le bankam. Dolg do bank se mora reprogramirati, Cimos pa bo zagotovo lahko plačeval obresti, ki hranijo banke. Cimos je v normalnih razmerah bankam za obresti plačeval do 20 milijonov evrov. Ali to ni dovolj zanimivo zanje? Mogoče je prav Cimos test, ki lahko pokaže, ali so banke res sposobne preprečevati slabe terjatve, ali pa samo čakajo na državne dokapitalizacije in prenose na slabo banko. In s sedanjimi 140 milijoni evrov bančnih kreditov Cimos ne more živeti!
Na koncu pa še enkrat k ministru. Če spremljate poročila iz tujine, boste videli, kako v takih primerih ministri in tudi ministrski predsedniki tekajo k najpomembnejšim kupcem. Vem, da javnost ministru nikoli ne bo oprostila, če ne bo na tem področju nič naredil, pa čeprav bi moral kršiti vsa načela korporativnega upravljanja, ki si jih je nekdo pri nas izmislil prav zato, da bi podjetja čim bolj oslabil in jih naredil čim bolj primerna za poceni nakupe tujcev in interesne igrice. Naloga predsednika vlade pa je, da reši problem nedovoljene državne pomoči. Seveda bi nam jo v Bruslju očitali, še posebej če bi rekli, da Cimosa prav hitro ne bomo prodali in da bomo celo razširili obseg njegove dejavnosti, kar je pogoj za uspešno oživitev podjetja. Ampak, prosim vas, ali ni treba kot nedovoljeno pomoč označiti tudi dokapitalizacijo zasebnika v njegovo podjetje, če kot nedovoljeno pomoč označujemo dokapitalizacijo države kot lastnice v njeno podjetje? In ali ne uvidite, da je danes velik del mednarodne podjetniške konkurence v bistvu konkurenca držav? Mogoče daje Cimos celo priložnost za to, da naša politika enkrat le pokaže, koliko je vredna na bruseljskem parketu. In stranke naj ne naredijo nobene poteze, ki bi škodila takemu scenariju, četudi bodo v njej videle velike donose zase. Tudi zaradi pietete do podjetij, ki smo jih v preteklosti izgubili.
