Ljudje smo krona stvarstva, pravijo. Najpametnejša bitja na Zemlji. Morda res, glede marsičesa. Nismo pa prvaki v prilagajanju. Zelo neradi se prilagajamo spremembam. Stremimo in želimo si, da bi bili ves čas pogoji za življenje na Zemlji enaki. Pa niso, nikoli niso bili. Morda za generacijo, dve, tri, a že v času povprečnega človeškega življenja so vremenske razmere lahko zelo različne. In če še nekako lahko opravičimo, da počasi reagiramo na vremenske spremembe, ki jih, resnici na ljubo, tudi ne moremo za dalj časa vnaprej kar tako predvideti, je povsem skregano z zdravo pametjo (hm, večkrat dvomim, da ljudje res živimo po zdravi pameti), da se okoli nas okolje spreminja na slabše za nas, mi pa čakamo, da bo spet samo po sebi postalo bolje.
Zdaj res lahko rečemo, da je veliko dokazov, da se podnebje spreminja in da imamo mi pri tem kar nekaj vloge (pa tu ne gre samo za podnebje in vreme, ampak tudi za onesnaževanje, pretirano porabo naravnih virov, uničevanje plodne zemlje, živalskih vrst…), a se delamo, kot da gre vse po starem. Ja, pravijo, da naj bi vsak nekaj spremenil pri sebi, a smo, na žalost, tudi vpeti v sistem, v način življenja, ki nam omogoča preživetje, tako da težko izstopimo, ne da bi tvegali, da bomo pristali na robu družbe, tudi na robu preživetja. Če se ne bo začel spreminjati naš sistem, ne bomo daleč prišli.
Marsikdaj se vprašam, kako so spremembe občutili, na primer, Maji. Imeli so cvetočo civilizacijo, ki je v razmeroma kratkem času poniknila. Verjetno je imelo nekaj pri tem tudi podnebje, ki jim ni več omogočalo, da bi si pridelali dovolj hrane. Stvari so šle na slabše, oni pa so vztrajali pri starem, ustaljenem načinu življenja. Ne rečem, da je lahko biti prerok in napisati recept za spremembo, a od »vrha stvarstva« bi človek le pričakoval kaj več kot le vztrajanje pri preživelih življenjskih vzorcih, češ saj bo.
Preveč nas je, da bi si lahko privoščili selitev na območja, kjer bo vreme za nas ugodno. Ne domišljajmo si, da smo sposobni naravo spremeniti sebi v prid. Morali se bomo prilagajati, če nam je kaj do naših potomcev. Najlažje jih je zaploditi in nekako vzgojiti, težje pa jim je predati kolikor toliko primerno okolje za zdravo življenje.
Kdo je že rekel »Za mano potop«?
