O denarju razmišljajo že otroci, čeprav še ne razumejo njegovega pomena. Vsota 100.000 evrov je zanje verjetno povsem neoprijemljiva. »Posvojila bi kužke. Potem pa bi kupila vsem kužkom hrano in vsi bi imeli dom,« nam je denimo povedala sedemletnica.
Denar očitno največ pomeni mladim v času, ko bi si radi ustvarili svoj dom in družino, ter tistim v srednjih letih, da si lahko privoščijo še kak priboljšek več. Očitno pa starejšim ljudem denar sčasoma postane manj pomemben. Ko smo se pogovarjali z našimi babicami in dedki, pravijo, da je del življenja, v katerem so morali skrbeti za reden dohodek, za njimi. Denar bi si želeli razdeliti med vnuke in v dobrodelne namene, le kakšno malenkost bi si pustili zase. Predvsem pa bi varčevali. »Da bom lahko živel. Država na stara leta ne bo dala ničesar zraven,« je povedal eden od dedkov.
Včasih zlato, danes bančne kartice
V kameni dobi je človek svoje premoženje gradil z blagovno menjavo. Vrednost stvari ni bila natančno določena. Odvisna je bila od trmoglavosti in odločnosti menjalca. Tisti, ki je barantal bolje, je tudi zamenjal bolje. Sčasoma pa so določene surovine, kot sta recimo zlato in srebro, pridobivale vrednost, kar je okoli leta 700 pr. n. št. pripeljalo do spremembe plačilnega sistema. Prve kovance so začeli izdelovati v Lidiji, na ozemlju današnje Turčije. Njihova vrednost je bila natančno določena. Kovanec je bil vreden toliko, kolikor je bila vredna kovina v njem. Takrat se je razvil tudi varnostni sistem pred kopiranjem, ki ga poznamo še danes, recimo izrezi obrazov ali podob na kovancih.
Skoraj 1600 let je trajalo, da se je v obtoku pojavil papirnati denar. Kitajci so s seboj nosili papir, ki je zagotavljal, da imajo denar shranjen. Po koncu srednjega veka se je papirnati denar pojavil tudi v Evropi, najprej v Združenem kraljestvu. Šele okoli 17. stoletja so banke začele izdajati potrdila, ki so podobna današnjim bankovcem. Prelom se je zgodil leta 1949, ko je ameriški poslovnež Frank po večerji v restavraciji, kjer ni mogel poravnati računa, ker je pozabil denar, prišel na zamisel o plačilni kartici. Že leto pozneje je na večerji v isti restavraciji plačal s kartico Diners Club Card. S tem je za vedno spremenil bančništvo.
Od hormonov do razuma
Bančništvo je s sabo prineslo tudi slabe plati, denimo vsesplošne gospodarske krize, pa tudi osebne, družinske finančne stiske. Tisti, ki so osebnostno zreli in čustveno bolj stabilni, so sposobni zadovoljevanju potreb reči »ne«. Nekateri pa tega niso sposobni; lahko se razvijejo tudi zasvojenosti, povezane z zapravljanjem denarja, ki so primerljive z vsemi drugimi odvisnostmi, poudarja Maja Krajnc, učiteljica psihologije na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana (SVŠGL). »V trenutku, ko posameznik zadovolji svojo potrebo – nekaj kupi, vloži denar v tvegano investicijo, ga porabi v igralnici –, občuti zadovoljstvo, ne le psihično, ampak tudi telesno,« meni.
Psihologinja pravi tudi, da smo ob močnih čustvih pripravljeni zapraviti več, saj je naša razumska presoja zamegljena. Ko popustita adrenalin in hormon sreče, se vklopi razum. Če smo zapravili preveč denarja, se pojavi stiska, ki se lahko razvije tudi v anksioznost ali depresijo, če se takšne situacije ponavljajo. Predpostavlja, da se zaradi stereotipov o vlogi spola moški težje spopadajo s finančnimi stiskami kot ženske.
»Stres zaradi dolgov in revščine je lahko zelo velik, posameznika lahko pripelje tudi do samomora,« še opozarja psihologinja. Nekomu, ki finančno težko shaja, bi 100.000 evrov v začetku prineslo olajšanje, nato pa tudi tveganje, da bo vsoto upravljal neustrezno. To bi mu predstavljalo le nov izvor stresa. Znano je, da je veliko ljudi, ki so zadeli glavno nagrado pri igrah na srečo in čez noč obogateli, po nekaj letih popolnoma obubožalo.
Z gotovino manj zapravimo
Kako znamo ravnati z denarjem, je po mnenju psihologinje odvisno od posameznikovih osebnostnih lastnosti, poznavanja ekonomije in finančne ozaveščenosti. Gotovo pa porabo denarja lažje nadzorujemo z gotovino. S tem ko gredo kovanci in bankovci – materialni, konkretni – skozi naše roke naprej, nas to opozarja, da smo nekaj svojega denarja že porabili. Kartice lahko po mnenju psihologinje manj nadziramo, posledično zato porabimo več denarja. »Nekatere kartice omogočajo tudi porabo zunaj naših zmožnosti, kar sploh predstavlja veliko skušnjavo,« še opozarja Maja Krajnc.
Pogosto se odločimo kupiti izdelek znane blagovne znamke, četudi bomo morali zanj odšteti več denarja. Psihologinja pojasnjuje, da večina oglasov deluje na principu, da bo potrošnik po nakupu izdelka zadovoljen, miren, občudovan v družbi. Pri tem oglaševalci uporabljajo argumente, ki se nam zdijo razumski in nas prepričajo, da izdelek potrebujemo. Ustvarijo potrebo, ki prej sploh ni obstajala. Ta potreba je lažna in dejansko nepotrebna. Stvari so torej vendarle v naših rokah.