Poslanstvo mojega prihoda v Cimos je bilo le eno: na pameten način končati proizvodnjo in odpustiti ljudi. Ker sem spoznal, da imajo delavci veliko tehničnega znanja, smo proizvodnjo nadaljevali. Sprožili smo prisilno poravnavo. Nato se je postavilo vprašanje, kaj narediti na Hrvaškem, kjer je imel Cimos proizvodne zmogljivosti, po odhodu Citroena pa so tam prav tako nastale težave.
Ker se je bilo s Hrvati nemogoče karkoli pametnega dogovoriti, smo ustanovili novo podjetje, P. P. C. Vanj smo prezaposlili delavce iz tovarn v Buzetu in Roču. Ta manever je bil na neki način prisilna poravnava za hrvaški del Cimosa. Leta 1999, ko smo Hrvate prepričali, da so se začeli pogovarjati, je nastal znani sporazum, dolgovi pa izhajajo iz osemdesetih let.
Ali še vedno obstaja terjatev Hrvaške do Cimosa?Ne. Sporazum je določal vse. Ključni problem niso terjatve, temveč status nepremičnin. Ko so Hrvati oblikovali novo državo, so tujim podjetjem zakonsko prepovedali razpolaganje z nepremičninami. Silil sem jih, da bi neposredno sodelovali v prisilni poravnavi slovenskega Cimosa, vendar zaradi politike to ni bilo izvedljivo. Zato so Hrvati svoje terjatve prenesli na Cimosovi hčerinski podjetji v Buzetu in Roču, ti dve pa sta v postopku prisilne poravnave v Sloveniji postali več kot četrtinski lastnici Cimosa. To je razvidno iz listinske dokumentacije.
Hipotetično bi lahko obstajale terjatve do Cimosovih podjetij v Buzetu in Roču. Toda v tem primeru so zastarale.
Omenja se, da ste po zastaranju terjatev priznali dolg?Nikoli, saj nisem nor. S hrvaško agencijo za zavarovanje depozitov in sanacijo bank (DAB) smo redno komunicirali, da bi sporazum v celoti pripeljati do konca. Ta je še določal, da bo Cimos v podjetji v Buzetu in Roču vložil nepremičnine, vendar DAB ni poskrbela za izvzetje nepremičnin iz prepovedi razpolaganja, k čemur se je zavezala. Brez tega dokapitalizacije z nepremičninami na sodišču ni bilo mogoče vpisati.
Cimos je v preteklem desetletju kot za šalo prevzemal velika podjetja, mariborski Tam, livarno v Kikindi s 3000 zaposlenimi, Litostroj Power… Kako komentirate navedbe, da poznejše finančne težave izvirajo prav iz teh prevzemov, financiranih pretežno s posojili?Takšne pavšalne trditve je težko ovreči. Morda je to res, mogoče pa Cimosa v devetdesetih letih sploh ne bi bilo smiselno reševati. Kljub vsemu sem prepričan, da bi bila škoda, če priložnosti ne bi izkoristili. Podjetij nismo prevzemali zgolj zaradi rasti. Če želiš delati kot razvojni dobavitelj, moraš imeti velike proizvodne zmogljivosti.
Ko je bila leta 2000 prisilna poravnava pod streho, smo ocenili, da je prihodnost v zniževanju porabe goriva. Zato smo se usmerili v proizvodnjo turbopolnilnikov. Da smo partnerje prepričali, da jih znamo izdelovati, smo začeli s hladnim delom turbine. Potem ko smo se izkazali, smo morali poskrbeti za zmogljivosti. Ocenili smo, da bi bila gradnja predraga, hkrati pa bi bilo težko pridobiti vsa potrebna dovoljenja, saj ne gre ravno za čisto proizvodnjo.
Brez hitre ekspanzije Cimos ne bi bil takšen, kot je. Verjetno bi bil 'štancarija'. Ko smo se začeli ukvarjati z razvojem, smo bili prisiljeni pridobivati zmogljivosti. Zato smo prevzeli Tam. Nikoli nismo načrtovali nakupa celotnega livarskega kompleksa v Kikindi. Toda srbska vlada je odločila: vse ali nič. Rekli smo nič. Nato so nam kupci zagotovili, da nam bodo pomagali pri zapolnjevanju zmogljivosti. Ko smo se ukvarjali s tem, kako jih zapolniti, se je začela finančna kriza. Kupcem se je prodaja znižala za tretjino, nato pa še Cimosu. Pozneje je prodaja začela naraščati, leta 2011 pa smo presegli točko, s katere smo strmoglavili.
Če bo kaj pomagalo, da bo čim več ljudi imelo delo in bodo razvojniki pokazali, da znajo razvijati, lahko prevzamem vso krivdo, ki jo zaradi Cimosovih težav valijo name.
Ste se za prevzeme zadolževali?Prevzemi niso bili dragi in niso zahtevali najema visokih posojil. Leta 2012 je Skupina Cimos bankam dolgovala okoli 360 milijonov evrov. BMW, Audi, Mercedes, PSA… so natančno vedeli, koliko dolgujemo, a višine dolgov niso problematizirali. Problem je bila ročnost dolgov. V tistih časih je imela večina podjetij najeta kratkoročna revolving posojila, ki so se brez težav obnavljala. Politika si je izmislila tajkune, bankam pa je nekdo rekel, da posojil več kot trikrat ne smejo podaljšati. S tem so v Sloveniji nastali največji problemi.
In če 360 milijonov evrov delite s 7000 zaposlenimi, vidite, da na delovno mesto pride okoli 50.000 evrov dolga. To ni veliko. Je torej problem v megalomanstvu? Lahko bi bil, vendar menim, da ni bil. Treba je vedeti, da smo dosegali 500 milijonov evrov prihodkov, testne proizvodne linije za posamezne izdelke s serijami po 300.000 kosov pa so morale biti postavljene leto in pol pred začetkom proizvodnje.
Bi bil Cimos danes v boljšem položaju, če bi mu banke leta 2012 reprogramirale posojila?Težava ni bil denar, temveč stabilnost. Z vsemi bankami smo se leta 2012 dogovorili o podaljšanju posojil. Zaradi resnosti pa so banke zahtevale, da naj lastniki Cimos dokapitalizirajo z 20 milijoni evrov. Toda to se iz meni neznanih razlogov ni uresničilo. Če v začetku leta 2013, ko so mi popokale žile v srcu, ne bi končal v bolnišnici, bi se morda izteklo drugače. Zaradi zdravljenja raka in 60 obsevanj sem sicer že leta 2010 obseg dela v Cimosu zmanjšal, več posameznikov pa začel pripravljati za svoje naslednike. Še danes je Cimos tam, kjer je bil, naročila pa izvirajo iz časov, ko sem ga vodil.
Leta 2012, v zadnjem letu vašega vodenja, je Cimos tekoče posloval pozitivno, h končni izgubi pa so prispevali visoki odpisi premoženja. Kako komentirate navedbe, da so bile bilance Cimosa v času vašega vodenja prenapihnjene, med drugim zaradi previsoko ovrednotenih razvojnih stroškov?Verjamem, da je bilo kaj narobe, vsakdo pa lahko premoženje ocenjuje po svoje. Razvojnih stroškov ni določal nihče iz vodstva, temveč tisti, ki so se ukvarjali z razvojem.
Odpisi premoženja so stalnica ob zamenjavah vodstva. Cilj takšnih bilančnih operacij je, da se pozneje dosegajo višji dobički. Toda ko so se lotili slabitev premoženja, so revizorji poskočili, na letno poročilo za leto 2012 pa so dali mnenje s pridržkom. Torej so jih delali na silo.
Kaj bi morala država narediti s Cimosom?Edina usmeritev je razvoj, v katerega smo veliko vlagali. Na nadzornem svetu sem večkrat poudaril, da bi stroške lahko znižali za 30 milijonov evrov na leto, če bi se odpovedali razvoju. Toda če smo želeli ostati razvojni dobavitelji, tega nismo smeli storiti.
Kupci bodo najprej zahtevali stabilnost, tako da se ne bo stalno govorilo o problemih Cimosa. Brez tega jim nihče ne bo zaupal razvoja. To, kar počnejo danes, je vse prej kot stabilnost. Ne znajo se nekam zapreti in dogovoriti. Tudi meni vlade, ministrov in lastnikov ni uspelo prepričati, naj se nehajo igrati. Če Cimosa niso bili pripravljeni dokapitalizirati z 20 milijoni evrov, bi banke lahko prepričali, da svežega vložka ne zahtevajo, ne pa, da so lagali kupcem. Obljubljali so jim dokapitalizacijo, ki se ni uresničila.
Če ne nameravajo več imeti razvoja, je treba to kupcem povedati. Cimos lahko postane navadni dobavitelj.
Cimosu naj bi uspelo pridobiti za 400 milijonov evrov naročil.O tem ne morem soditi, vendar kupci ne lažejo. Gre za paleto izdelkov, ki čakajo na dobavitelje. Mogoče je, da bo Cimos za njihovo izdelavo nominiran, vendar ni še nič gotovega. To niti ne pomeni, da bodo tolikšni prihodki lahko doseženi že čez eno leto. Seveda pa bo treba veliko vlagati v razvoj. V primeru proizvodnje turbopolnilnikov okoli 20 odstotkov vrednosti posla.
Zaradi kreditiranja rokometnega kluba v višini dobrih deset milijonov evrov je Cimos proti vam vložil odškodninsko tožbo.V kraju, kjer posluješ, moraš nekaj narediti. Sponzorska sredstva si vsi želijo. Iskali smo nekaj, kar bi lahko pokazali kupcem in drugim. Rokometni klub smo prevzeli v tretji ligi in ga pripeljali do prepoznavnosti v Evropi. Lastnik kluba ne moreš biti, ampak ga lahko le financiraš. Ustvarjaš, potem pa pride nekdo tretji in pobere vso slavo. Zato smo se namesto za sponzorska sredstva odločili za posojila. Njihov seštevek ni nikoli presegal vrednosti odškodnin, dogovorjenih v pogodbah z igralci v primeru njihove prodaje ali odhoda. Hkrati so imeli igralci v pogodbah določeno, da so prosti, če tri mesece ne prejmejo plače. Ko so nastale finančne težave, bi igralce lahko prodali, Cimosu vrnili posojila, klub pa zaprli. To se ni zgodilo. Vse skupaj se je dogajalo, ko sem bil v bolnišnici.
Ali vas je, razen v povezavi z razvojnim centrom Sieva, v katerem je imel Cimos petinski delež, še v kakšni zadevi preiskovala policija?Slišal sem, da so spraševali marsikoga in preiskovali marsikaj, tudi rokomet. Sem popolnoma miren. Vzel nisem nič, če je kdo drug, naj odgovarja.
