Laibach je leta 2015 polnil tuje, seveda pa tudi domače medije kot prvi tuji rock bend, ki je kadar koli nastopil v Severni Koreji, kaj se je z njim dogajalo v najbolj zaprti državi na svetu, pa bo zdaj mogoče videti v dokumentarnem filmu Dan osvoboditve, ki ga je z latvijskim kolegom Ugisom Oltejem posnel norveški režiser Morten Traavik.
Laibach in Severna Koreja – idealna kombinacija
Pobudnik koncerta, ki ga je Slavoj Žižek opisal kot najbolj fascinanten kulturni, ideološki in politični dogodek v 21. stoletju do zdaj, je bil prav Traavik, ki je imel s Severno Korejo že izkušnje, da v Pjongjang pripelje Laibach, pa se je odločil, ker se mu je zdel edini bend, ki bi mu lahko uspelo komunicirati s severnokorejskim režimom. »Kdo bi znal rokenrol združiti z glasbenim slogom, ki je blizu Severni Koreji?« se je vprašal Traavik in si odgovoril: Laibach. »Tamkajšnje občinstvo česa podobnega še ni videlo, hkrati pa zunanja podoba zasedbe, njihova zgodovina, ikonografija in seveda glasba vključujejo elemente, ki so jim znani. Ne le militantne ritme in pompozne, bombastične orkestralne aranžmaje, ampak tudi besedila.«
Severnokorejska glasba Laibachu ni tuja, saj so že pred obiskom Pjongjanga posneli svojo različico njihove ljudske pesmi Šli bomo na goro Peaktu (We Will Go to Mount Peaktu), da njihovih lastnih skladb, ki se satirično spogledujejo s totalitarizmom, niti ne omenjamo. Laibach je v Severni Koreji nastopil v času praznovanja 70-letnice osvoboditve korejskega polotoka izpod japonske kolonialne nadvlade. Člani Laibacha so si s Traavikom ogledovali znamenitosti severnokorejske prestolnice, se fotografirali pred različnimi objekti in obiskali demitalizirano območje, ki ločuje Severno in Južno Korejo, opažali lepe dvorane, a pomanjkljivo opremo, in se pripravljali na nastop, na katerem so poleg nekaterih svojih hitov odigrali predelave pesmi iz muzikala Moje pesmi, moje sanje ter tradicionalnih in sodobnih severnokorejskih skladb.
Vtikali so se v estetiko, ne v vsebino
A vrnimo se k dokumentarcu. Čeprav je pristop k filmu, kot je dejal Olte, bolj igriv kot smrtno resen, je vseeno zahteval leto priprav že pred koncertom. In nato še dobre živce, tik preden se je zgodil. Vmešavanja gostiteljev v koncept koncerta ni manjkalo, a jih je, zanimivo, bolj kot kaj drugega motila estetika. Oziroma, povedano drugače, niso se vtikali v vsebino, ampak v estetske kriterije. »Enkrat jim ni bil všeč ritem kakšne skladbe, drugič melodija, tretjič spet vokal in podobno. Z vsebinskimi zadevami se v bistvu sploh niso ukvarjali in poznavalci severnokorejske paradigme, ki so si koncert ogledali, so nam zatrjevali, da smo skozi nastop dobesedno pretihotapili več potencialno subverzivnih elementov, ki jih je cenzura gladko spregledala,« v imenu skupine Laibach pojasnjuje Ivan Novak, enako nenavadne so bile tudi omejitve pri snemanju filma. »Dejansko so nam prepovedali snemati predvsem kakšne vojaške objekte, nekatere cestne zapornice, ampak tudi v tem niso bili dosledni. Dvorana, kjer se je zgodil naš koncert, je bila – paradoksalno – instalirana v okolju strogo varovanega vojaškega kompleksa, nekakšne severnokorejske Cie, kjer pa smo s prižganimi kamerami preživeli kar nekaj dni,« našteva član Laibachov in pri tem pripomni, da je zanimivega posnetega materiala, ki ni našel mesta v končni različici filma, še ogromno. »Vsekakor za več ur in ti posnetki sploh niso šli skozi cenzuro.«
In kaj o filmu, če so ga sploh videli, pravijo Severni Korejci? »Glavna nastopajoča severnokorejska protagonista in gostitelja sta si film ogledala in ga menda nista kaj dosti komentirala; kot zatrjuje režiser Morten Traavik, ki jima je film med svojim nedavnim obiskom Pjongjanga dal na ogled, sta bila z njim 'kar zadovoljna',« odgovarja Novak, ki meni, da je dokumentarec Dan osvoboditve objektiven toliko, kolikor mu dopuščajo karakteristike objektiva kamere: »Manj ko je premišljen in razmišljujoč, bolj je objektiven. Bolj kot je estetiziran in editiran, bolj je subjektiven.« Ob vprašanju, kako po obisku Severne Koreje vidi tamkajšnjo totalitarnost, navede primerjavo z bogom: »S totalitarizmom je tako kot z bogom; povsod je in nikjer ga ni, on stalno menja svojo pojavnost, ne pa tudi svojega bistva. Vsekakor ni vse totalitarno, kar se sveti, kakor tudi ne tisto, kar se ne. Praviloma pa so najbolj totalitarne tiste strukture, ki ponujajo in prodajajo največ 'svobode'.«
