Drugi tir: patent ali plagiat?

Verjamem, da tistega o patentiranju predlagane rešitve ni izrekel dr. Duhovnik, ker zagotovo ve, da sta vlaka, povezana z jeklenico, že pred desetletji uspešno vozila smučarje po zelo strmem predoru iz Kapruna visoko gor na ledenik pod Kitzsteinhornom. Predlagana rešitev torej ni znanstvena fantastika. O zadostni debelini jeklenice pa niso še nikjer na svetu ugibali predstavniki ljudstva; za take reči imajo drugod statike, sicer ne bi že pred sto leti zgradili visečih mostov čez morske ožine, ampak bi se o tem zanesljivo še zdaj prerekali.

No, je pa res, da omenjena vlaka v Kaprunu ne vozita več. Eden je namreč, kot se ve, zgorel in z njim 155 nesrečnikov. Torej 1:0 za našega ministra Gašperšiča in njegove skeptike. A ni čisto tako. Vleka, en vlak dol, drugi gor, je vrsto let delovala odlično – dokler niso sklenili, da jo bodo obnovili. Med izboljšavami so vgradili v oddelek za sprevodnika v zadnjem vagonu tudi električni grelec pod njegov sedež (pečko z žarečo žico, da službene osebe pozimi ne bi zeblo). In potem se je žal zgodilo, kar se pri tako pametnih in tehnično izobraženih sosedih ne bi smelo: iz oljne cevi za hidravlično zaviranje je začelo kapljati olje prav na ta idiotsko postavljeni grelec, kjer je začelo goreti, dim ognja je potem sprožil varnostno napravo, ki je vlak ustavila, da je potem v miru nekje v zgornjem delu predora zgorel. Toliko o dejstvih, ki so dokazana in se jih ne da uporabiti za kaj drugega.

Roko na srce: še mnogo na parlamentarnem odboru povedanega bi bolj sodilo v oddajo Bučke. Zato se tudi tu, v pismih bralcev ne bomo začeli neumno spraševati, zakaj niso v Angliji odkrili penicilina že med prvo svetovno vojno, ko bi s tem vendar rešili toliko milijonov življenj, ki bi jih lahko… Ali po naše: zakaj se niso umne glave spomnile svojih domislic o drugem tiru že prej, pred šestimi, desetimi ali dvajsetimi leti, da nam zdaj ne bi bilo treba z zavezanimi očmi skakati v gradnjo drugega tira, o katerem se še ne ve natančno, kaj pravzaprav je oziroma bo v vseh nejasnih podrobnostih znano šele takrat, ko se bo obračunavalo in se bo torej videlo, kaj v resnici sploh je?

Do takrat pa lahko samo verjamemo, da nas ne bo tako neusmiljeno udarilo po denarnici, kot se praviloma zgodi pri nas, kjer tako radi verjamemo v megleno formulirana zagotovila in še bolj prebrisano sestavljene pogodbe, zaradi katerih lahko potem na koncu samo še ugotavljamo, da tako pač je in da se tu ne da pomagati.

Lahko kdo tudi reče, da se tako ne da pametno gospodariti. Zaradi mene lahko namesto gospodariti uporabi tudi kakšno drugo besedo, recimo upravljati. Ali vladati. Morda se kod drugod res ne da. A pri nas se to da. Dokazano, da se da. Najbrž zato, ker premoremo družbene elite, ki so si vsak dan bolj všeč. Ki so tako samovšečne, da trdno verjamejo, da so si v hitrem kurzu vladanja nabrale vso potrebno modrost, ki je nekaterim dana ali pa ni dana. Najbrž tudi zato ni dana, ker premalo verjamejo v svojo zgodovinsko neponovljivo navzočnost.