Rimljani so z gorčičnimi semeni seznanili Galce in v 10. stoletju so menihi v pariški četrti Saint-Germain-des-Prés zagnali lastno proizvodnjo senfa. Ko so leta 1292 gorčico predstavili francoskemu dvoru, je največja proizvodnja potekala v Dijonu, dijonsko gorčico pa danes poznajo po vsem svetu. Zgovoren je podatek o popularnosti gorčice, da so na eni sami gala večerji, ki jo je leta 1336 priredil burgundski vojvoda, številni gostje pospravili kar 320 litrov tega gorkega namaza! Leta 1777 je bila ustanovljena ena najslavnejših tovarn gorčice, Grey-Poupon, ki jo je prva pridelovala strojno. Leta 1937 je dijonska gorčica postala zaščitena z geografsko označbo in zaradi dolge tradicije danes Dijon slovi kot svetovna prestolnica gorčice. Že zelo zgodaj so gorčico posvojili tudi Britanci, saj so kraljevi kuharji že v 14. stoletju razvili instantno tehnologijo. Grobo zmleta gorčična semena so zmešali z moko, cimetom in vodo, nastalo zmes pa oblikovali v kroglice in jih posušili. V takšni obliki so jih zlahka shranjevali, nato pa so jih po potrebi namočili v vino ali kis in na hitro sproti pripravili svežo gorčico. Takšne kroglice so potem prodajali po vsej deželi, omenjene so celo v drugem delu Shakespearove zgodovinske gledališke igre Kralj Henrik IV.
V ameriškem Middletonu v državi Wisconsin imajo muzej gorčice, ki je vrata odprl aprila 1992. Do zdaj so zbrali okoli 5700 različnih kozarčkov gorčice z vsega sveta, med njimi sta tudi vsaj dva primerka iz kamniške tovarne Eta. Prav ta tovarna, danes znana po izjemno kakovostni vloženi zelenjavi in drugih prehranskih izdelkih, se je leta 1923 imenovala tovarna gorčice, saj je bil to njen glavni izdelek. No, že ponarodelo kamniško gorčico in njene gurmanske različice si na sončni strani Alp še dandanes izjemno radi privoščimo ob prav tako ponarodelih kranjskih klobasah, pa tudi ob hrenovkah, pečeni perutnini in drugih vrstah mesa, marsikdo vanjo pomaka celo čevapčiče. Znane pa so tudi domače različice. Denimo na Dolenjskem, kjer gorčici pravijo ženof, so to delikateso včasih pripravljali tako, da so sladek mošt še posladkali, dobro prevreli in z zavrelico prelili gorčično seme, vse skupaj pa dobro premešali in pokrili s krpo. Ohlajeno so nalili v steklenice in pustili zoreti nekaj tednov.
No, naj bo gorčica ali senf, domač ali iz trgovine, pomlad je treščila med nas in sezona piknikov je pred vrati …
Domača gorčica
2,5 dl gorčičnih semen, 2,5 dl jabolčnega kisa, 2,5 dl piva ali belega vina, morsko sol, sveže zmlet črni poper, pekočo mleto rdečo papriko.
Gorčična semena stresemo v čist kozarec za vlaganje. Prilijemo kis in pivo ali vino, kozarec pa zapremo. Semena namakamo 24 ur, da se zmehčajo. Nato vse skupaj stresemo v mešalnik in zmeljemo čim bolj gladko. Začinimo s soljo, poprom in papriko. Nadevamo v kozarec za vlaganje, ga zapremo in za dva ali tri dni postavimo v hladilnik, da fermentira. Nato gorčico čim prej porabimo!
