Mesečina je izjemna tudi v scenarističnem pogledu, kolikor namreč upošteva in obenem negira »klasično« scenaristično strukturo v treh delih (začetek, sredina, konec), ki so v funkciji zasnove, razvoja in razrešitve dramatične zgodbe. Tudi Mesečina je v treh delih, toda to niso enote dramskega dogajanja, marveč tri obdobja nekega lika, Chirona – otroštvo, adolescenca in odrasla leta (v teh treh obdobjih ga igrajo Alex Hilbert, Ashton Sanders in Trevante Rhodes). In res je, ta obdobja ne minejo brez dramatičnosti in suspenza, le da sta ti kvaliteti prej kot s kakšnim vzročno-posledičnim ali pa tudi aleatoričnim dogajanjem povezani bolj z vrzelmi tako med besedami kot med dejanji ter med prikazanim in odsotnim. Prav na tak način pa sta obenem povezani z vprašanjem, kaj lahko postane iz fanta, ki ima vse pogoje (revščina, mati je narkomanka in prostitutka, sošolci ga pretepajo, ker ga imajo za »pedra«, pošljejo ga v dom za delinkvente), da izgine v podzemlju.
Ti pogoji ali ta svet, v katerem mali Chiron živi, je res takšen, da bi se lahko pred njim zavil v mutizem in osamo. Ko dečka prvič prav vidimo – potem ko se je pred sošolci, ki so ga hoteli pretepsti, zatekel v neko barako, narkomansko jazbino, in v njej prenočil – skupaj s Juanom, ki ga je zjutraj tam našel, zagledamo bolj začudeno kot prestrašeno bitje, ki samo gleda z velikimi očmi in molči. In molči še potem, ko ga Juan pelje na zajtrk, in vse dotlej, dokler na večerji pri Juanu in njegovi prijateljici doma ne začuti družinskega trenutka in pove, da noče iti domov. Zgolj in prav takšni in podobni trenutki, torej trenutki človeškega dotika, so tisti, ki bodo Chirona rešili pred pogubo ali pred navadno reprodukcijo dilerske »delovne« sile. In to ne glede na vsa protislovja, ki jih vsebujejo. Ta Juan (Mahershala Ali), ki prevzame vlogo Chironovega nadomestnega očeta, je namreč diler, ki vso četrt zalaga z drogo in je nemara sokriv za propad Chironove družine, saj je narkomanka tudi dečkova mati. Ali pozneje v srednji šoli: Kevin, edini Chironov prijatelj iz otroških let, mu pomaga odkriti njegovo homoseksualnost, a je prav on tudi tisti, ki ga na zahtevo neke tolpe začne pretepati. Potem bosta oba »institucionalizirana«, Chiron v domu za delinkvente, Kevin zaradi neke »neumnosti« v zaporu, toda to je v offu, najbrž zato, ker velja za tako banalno dejstvo iz afroameriškega življenja, da niti ni vredno prizora; verjetno to velja tudi za Juanovo smrt, do katere je moralo priti nekje na prehodu iz Chironove otroške dobe v adolescentno. In odrasli Chiron je že bil na Juanovi poti, če se ne bi znova srečal s Kevinom.
V Mesečini ni niti sledu o kakšnem mizerabilizmu, kaj šele o pridigarstvu ali družbeni kritiki; to je »rapsodija v črnem« z nekaj toni, ki dopuščajo, da začetek ni že tudi konec, da neko življenje ni povsem zatrto in zavoženo.
