Se je treba v feminističnem boju odpovedati izrazom, kot sta na primer patriarhat in celo feminizem, zavoljo večje vidnosti in s tem morebiti večjega vpliva, se je spraševala sociologinja Asja Hrvatin na predavanju Feminizmi margine. Posvetila se je razliki med feminizmi, ki so vidni v javnosti, in bolj radikalnimi feminističnimi kritikami, ki ostajajo na obrobju. Gre za razliko med hegemonim feminizmom, ki deluje znotraj prevladujočih načinov razlaganja sveta, in feminizmi margine, ki oblast kritizirajo z roba, torej zunaj institucij; za razliko med prepričanjem, da bo na primer večja prisotnost žensk v politiki družbo naredila bolj demokratično, ter prepričanjem, da je treba o spremembah razmišljati zunaj okvirov, ki jih določa oblast.
Sociologinja Jasna Podreka pa se je podrobneje ukvarjala z intimnopartnerskimi umori, eno od vrst femicida, ki je vzrok za 43 odstotkov vseh nasilnih smrti žensk v Sloveniji, a so ji tako na univerzitetni komisiji kot v drugih strokovnih krogih svetovali, naj izraza femicid ne uporabi v naslovu svoje disertacije, dobronamerno, saj bi s tem tvegala, da zaradi odbijajočega naslova ne bo slišana.
Opozorila je, da je jezik pomemben, saj šele tako definiramo problem v družbi. Bistvo izraza femicid je ozaveščenje, da so razlogi za nasilno smrt žensk povsem drugačni od vzrokov za nasilno smrt moških. Umori žensk se v veliki meri dogajajo znotraj doma in so pogosto posledica dolgoletnega predhodnega nasilja, zato je predavanje končala z ugotovitvijo, da za tovrstne umore niso krivi ne alkohol ne duševno stanje storilca ali neka trenutna situacija, v kateri mu je prekipelo, temveč družba in okolje, ki reproducirata stereotipe o odnosih med moškimi in ženskami, za kar smo odgovorni vsi.
Antiljubezen kitajskih anarhistov
Filozof in sinolog Miha Fugina je na sobotnem predavanju Intima tovarišev in tovarišic na Kitajskem predstavil kvirovsko mišljenje v kitajski anarhistični tradiciji. Ponudil je kratek pregled zgodovine Kitajske v kontekstu imperialističnih vdorov v 20. stoletju in poudaril potrebo kitajske družbe po redefiniciji pojma intimnosti. Koncept intimnosti se je namreč v tedanji Kitajski na novo gradil predvsem skozi zahodnjaško prizmo, čemur so se uprla anarhistična gibanja. Anarhisti so opozarjali, da koncept romantične ljubezni ni nujno osvobajajoč, in obenem kritizirali monogamijo in puristično mnenje, da spolnost brez čustvene vezi ni moralna. »Namesto tako imenovane svobodne ljubezni so poudarjali pomen svobodne spolnosti, odpraviti so hoteli hierarhično nadvlado ljubezni nad seksom. Obenem so poudarjali, da bi morala biti poliamorija dovoljena tudi ženskam, ne le moškim kot poprej,« je poročal Fugina.
Sicer pa za kitajske anarhiste romantična ljubezen sama po sebi ni problem, težavna je zahodnjaška romantična ljubezen in z njo povezane monogamne spolne prakse, ki se vzpostavijo kot družbena institucija. Kot take izključujejo različne nenormativne intimne zveze, denimo homoseksualne, in različne konvencije pri porokah, družini in razumevanju spola, je opozoril Fugina. Kitajski anarhisti so že pred hipijevskim gibanjem v šestdesetih opozarjali na svobodno ljubezen: »Da so o tem razmišljali že pred Evropejci in Američani, ni nič nenavadnega, saj ima družina v kitajski družbi od nekdaj pomembnejšo vlogo kot na zahodu.«
