Ranko Stojić, najkontroverznejši funkcionar v slovenskem nogometnem prostoru

V Zagrebu stanoval s Katancem

Čeprav je v najstniških letih vneto navijal za Crveno zvezdo, je kot nogometni vratar zablestel pri največjem beograjskem tekmecu Partizanu. Že po smrti Josipa Broza - Tita, ko so se začeli rahljati odnosi med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, je dvignil veliko prahu z neposrednim prestopom v zagrebški Dinamo, kjer je bil sostanovalec s selektorjem slovenske reprezentance Srečkom Katancem. Rdeče-beli dres Crvene zvezde je oblekel zgolj kot navijač, ko je nekdanjega evropskega prvaka na stadionu Marakana bodril v družbi tesnega prijatelja Aleksandra Vučića, ki je aprila 2014 postal predsednik srbske vlade. Stojić se je nad vratarskim položajem v nogometu navdušil na livadi Vučićevega očeta, v času igralske kariere pa je večkrat obiskal Ljubljano, ko je gostoval na zdaj propadlem stadionu za Bežigradom.

Ko je nogometne čevlje obesil na klin, je postal sodelavec kultnega športnega časopisa Sportske novosti in objavljal reportaže s tekem jugoslovanske reprezentance. Leta 1997 je ustanovil in prevzel vodenje menedžerske agencije Dynamic agency in živel kot ptica selivka, saj je stanoval v Bruslju, Parizu, Liegu… Na poslovni poti se je povezal z najmočnejšimi klubi, kot so Barcelona, PSG, Liverpool, Manchester United, prek katerih je uspešno trgoval z znanimi nogometaši (Djibril Cisse, Louis Saha, Dado Pršo…). Ko je bilo njegovo poslovno življenje na vrhuncu, je hkrati začel tudi funkcionarsko kariero in se zavihtel na čelo obubožanega beograjskega nogometnega kluba Rad. Kot pravijo naši novinarski kolegi iz Srbije, Ranko Stojić v Radu ni preveč skrbel za interese kluba, kar ni presenetljivo, saj je vrsto let deloval v dvojni vlogi in združeval nezdružljivo. Za Rad so nastopali številni nogometaši iz njegove agencije, zaradi česar se je znašel v navzkrižju interesov.

Od Džajića do Arkana

Ranko Stojić se je v času delovanja v Radu soočil z razjarjenimi navijači, ki so iz protesta zažgali klubsko restavracijo. Beograjski Rad je spremenil v družinsko podjetje in se branil pred očitki o nepotizmu, ko je za generalnega direktorja kluba nastavil svaka Nebojšo Lukića, položaj športnega direktorja pa je zaupal svojemu sinu Ivanu Stojiću, s katerim je opravljal tudi agencijske posle. Nad poslovanjem Ranka Stojića v beograjskem klubu je visela tako močna senca dvoma, da je leta 2013 dokončno izgubil zaupanje javnosti in po silovitem pritisku navijačev odstopil kot alfa in omega Rada. Poslovil se je z grenkim priokusom in najverjetneje za vedno odšel iz srbskega nogometa.

Stojićevo življenje se v nekaterih delih bere kot kriminalka, saj so njegovo preteklost zaznamovale tudi obtožbe v razvpitem primeru Dragana Džajića, ki še vedno velja za enega najboljših jugoslovanskih nogometašev vseh časov. Stojić se je skupaj z visokimi predstavniki Crvene zvezde Draganom Džajićem, Milošem Marinkovićem in Vladimirjem Cvetkovićem na beograjskem višjem sodišču branil pred očitki državnega tožilstva, da se je omenjena četverica pri prodaji štirih nogometašev okoristila z osmimi milijoni evrov. Zloglasni proces nikdar ni dobil epiloga, saj je obtožence v času sojenja pomilostil srbski predsednik Tomislav Nikolić. Po poročanju srbskih medijev so o primeru Džajić razpravljali tudi v vladnih prostorih, kar kaže na Stojićev močan vpliv in povezanost z vrhovi srbske družbe.

O spornem poslovanju Stojića so poročali tudi v znani dokumentarni oddaji Insajder, ki jo je na beograjski televiziji B92 pripravljala slavna in kasneje policijsko varovana raziskovalna novinarka Brankica Stanković. Stojićevo ime je izpostavil Žarko Nikolić, ki je v nogometnem klubu Obilić pod vodstvom vojnega zločinca Željka Ražnatovića Arkana skrbel za transakcije pri prestopih igralcev. Nikolić je govoril o izplačevanju denarja na roke in izogibanju plačila davkov. »Stojić mi je v vlogi agenta v Düsseldorfu dal 4,5 milijona nemških mark za prestop Nenada Grozdića. V Beogradu sem denar predal Arkanu in njegovi soprogi Ceci,« je dejal Željko Nikolić, medtem ko je nekdanji srbski reprezentant Nenad Jestrović v odmevnem medijskem prispevku Stojića označil za »prevaranta in lažnivca«.

Zmagovalec dvornih iger

Ko je Milan Mandarić ob prevzemu Olimpije pred letom dni in pol na položaj generalnega direktorja ljubljanskega kluba nastavil Ranka Stojića, je naš tokratni portretiranec začel poslovati tudi na slovenskem nogometnem trgu. V javnih nastopih skuša ugajati, a se je že v prvem intervjuju za Dnevnik zarekel, ko je priznal, da je v Olimpiji na začetku mandata deloval celo brez pogodbe, zaradi česar si je nakopal obisk inšpektorata za delo. Sporne metode iz preteklosti je začel uveljavljati tudi v Ljubljani, saj je vodilni skavt kluba postal njegov sin Ivan. V Olimpiji se je odprlo poslovanje prek družinske agencije generalnega direktorja, zato so se nad Stojićem zgrnile kritike, da je neetičen in neresen. Njegov največji dosedanji uspeh v Olimpiji je bil prodaja napadalcev Andraža Šporarja in Ezekiela Hentyja za okoli osem milijonov evrov odškodnine, decembra 2015 pa je postal zmagovalec v sporu s tedaj uspešnim in na presenetljiv način zamenjanim trenerjem Marijanom Pušnikom.

Stojić je z vdori v garderobo rušil Pušnikovo avtoriteto, da se je na trenersko klop lahko zavihtel njegov stari beograjski znanec Marko Nikolić, ki je po osmih tekmah brez poraza padel zaradi rasizma. Vse bolj napeto je postajalo tudi v Stojićevem odnosu z Mandarićem, kar ga je tik pred koncem minule šampionske sezone stalo položaj. Mandarić je s tem očistil klub, a je Stojića oktobra lani znova zvabil v svoj objem in mu namenil popolno oblast pri kreiranju klubske podobe, zato se je moral posloviti tedanji športni direktor Nenad Protega. Za Stojićeve napake pri remontu moštva, ko je v Stožice pozimi tudi prek družinske agencije pripeljal novince sumljivega slovesa, je ta teden kazen plačal še obetavni trener Luka Elsner, ki je nezaupnico športnega direktorja prejel kar v televizijskem prenosu, ko je Stojić na zadnji tekmi proti Rudarju sedel na klop Olimpije.

Dvorne igre in številne spremembe znotraj kolektiva odpirajo mnogo vprašanj o pravih interesih vodilnega dvojca Olimpije. Očitno je, da Mandarić goji neizmerno zaupanje do Stojića, ki je doslej dobil vse pomembnejše interne tekme znotraj kluba. Morda bo kmalu »premagal« tudi velikega šefa, ki je v več intervjujih dejal, da ga zapušča entuziazem. Ne gre pozabiti, da je Stojić po jesenski vrnitvi v Olimpijo in povečanju pooblastil le še korak oddaljen od najvišjega položaja v klubu.