Pozdravljeni, moje ime je (…). Dne (…) 2012 ste objavili članek z naslovom (...). Na vaši spletni strani je dostopen na https://www.dnevnik.si/kronika/123… Ker sem bil pravnomočno oproščen vseh obtožb, zahtevam, da omenjeni članek nemudoma izbrišete, ker mi povzroča poslovno in osebno škodo.
Drži, podpisnik pisma je bil pravnomočno oproščen. Kdor je s spletnim iskalnikom pobrskal za njegovim imenom in priimkom, je to zlahka ugotovil, čeprav je bil prav na vrhu zadetkov zanj sporen članek. Nedvomno skrajno nerodno. Vendar – ali bi bila poslovna in osebna škoda, ki jo podpisnik navaja in o kateri ne gre dvomiti, občutno manjša, če bi bil na vrhu »oprostilni« članek, če bi bil to sploh edini še objavljeni članek o primeru, o katerem ni poročal le Dnevnik? Naj potemtakem polagoma izginejo vsi članki o takrat zelo odmevnem procesu, ker se bo prizadeti le tako lahko neoporečen vrnil v anonimnost, dobil službo, normalno zaživel?
Toda drži, mož je bil oproščen. A ker je bil svojčas uradno pridržan, osumljen, obdolžen in obtožen, se je znašel – in ostal – v črni kroniki. Gledano z njegovega zornega kota je zahteva, da bi se te neljube epizode v svojem življenju pred javnostjo znebil, razumljiva. Kakšnega prav zelo očitnega interesa javnosti, da bi zanjo, za podpisnikovo začetno vlogo v njej, še vedno vedela, tudi ni mogoče videti. Vendar – v isti zadevi niso bili oproščeni vsi, nasprotno, drugi so bili pravnomočno obsojeni. Na niti ne tako kratke zaporne kazni.
Res sem jo ubil, vendar…
Čeprav je prosilca in njegovo stisko mogoče razumeti, člankov, v katerih se poleg imen obsojenih in navedb njihovih dejanj pojavlja tudi ime oproščenega, zaradi še zdaj obstoječega interesa javnosti ni mogoče izbrisati. Izbrisati samo podpisnikovo ime pa bi bilo nekakšno prikrivanje, prikrojevanje zgodovine. Pa tudi posebej učinkovito ne bi bilo, saj bi ob spletnih člankih, še vedno zlahka dostopnih z drugimi imeni, vsakdo lahko odkril manjkajoče ime v bližnji knjižnici, v skrajnem primeru najkasneje v Nuku.
Paleta zahtev za izbris, ki jih mediji, tudi Dnevnik, iz meseca v mesec dobivajo več, je zelo pisana. Nekomu pri iskanju zaposlitve povzroča preglavice dejstvo, da je bil nekoč nekaj dni uradno pogrešan in kot tak omenjen v časopisu ter na spletnem mestu, pač v pomoč svojcem in policiji pri iskanju. Takratnega interesa javnosti ni več, zato je prošnji za izbris mogoče – ne glede na formalnopravno neutemeljenost – brez omahovanja ugoditi. Na drugem koncu, a prav tako nezapletena za zavrnilno odločitev, je zahteva, ki se v povzetku glasi nekako takole: »Res je, da sem ubil partnerico, o čemer ste poročali, a sem kazen pošteno odsedel, danes pa imam zaradi vašega arhiva težave pri sklepanju nove zakonske zveze.« Vmes so vse druge, velikokrat pravno zapletene, človeško ganljive, socialno motivirane, težko preverljive, največkrat nedvomno neprijetne, obremenjujoče ali kako drugače škodljive za podpisnika, včasih pa tudi za njegove najbližje, denimo mladoletne otroke. Kar naredi, tega najbrž ni treba poudarjati, primer še posebej občutljiv.
Vendar – časopisi, mediji sploh, člankov (ali oddaj) iz arhiva niso dolžni brisati, četudi nekomu povzročajo škodo. Če so podatki in dejstva v članku točni, če je bil članek narejen v skladu s profesionalnimi standardi in etiko, če je v njem vse, kar je bilo takrat mogoče verodostojnega izvedeti itd., je dan kasneje že del zgodovine. Če je bilo kaj narobe ali pa si prizadeti v skladu z dikcijo slovenskega medijskega zakona le misli, da je bilo, ima 30 dni oziroma tri mesece zagotovljeno pravico do prikaza nasprotnih dejstev ali odgovora. In če je zgodba bolj odmaknjena, je skoraj še tri leta na voljo tako imenovana (evropska) pravica do pozabe.
Ta se skriva za dvema birokratskima oznakama: 95/46 oziroma 31995L0046 (po tej zadnji številki najdete dokument med zakonodajo Evropske unije) in C-131/12 oziroma 62012CJ0131 (obe številki vas prav tako napotita na stran z zakonodajo EU). Prvi dokument je direktiva (o – v uradnem slovenskem prevodu – varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov), drugi je sodba velikega senata sodišča EU. Med dokumentoma sta minili skoraj dve desetletji, saj je bila direktiva sprejeta že internetno prazgodovinskega leta 1995 (ko so bili spletni iskalniki šele »v povojih«), sodba, ki je na njeni podlagi uveljavila to, kar zdaj poznamo pod navedbo pravica do pozabe (z angleško kratico RTBF, right to be forgotten), pa je iz maja leta 2014.
Kaj je iskalnik
Kot so v študiji za britanski Kraljevi inštitut za mednarodne zadeve (znan tudi kot Chatham House) lani zapisali trije ugledni britanski profesorji, pomeni sodba »dramatično spremembo« za ureditev zasebnosti, ravnanje s podatki in svetovni splet sploh, medtem ko jo ameriški, brazilski in kitajski avtorji v prav tako lanski mednarodni študiji označujejo za »najbolj pomemben in protisloven zakon o zasebnosti«. Dramatičnost in pomembnost spremembe sta v dejstvu, da daje posameznikom (ne pa tudi institucijam in pravnim osebam) pravico, da od iskalnikov (search engines) zahtevajo deindeksacijo zadetkov, če bi se ti pojavili v odgovoru na osebno ime kot parameter iskanja. Preprosteje rečeno: če se Janez Novak pojavlja v zgodbi, v kateri se omenjajo še druge osebe, imena podjetij, kraji itd., in Janez Novak meni, da je v tej zgodbi kršena njegova pravica do zasebnosti/do pozabe, sme zahtevati, da iskalnik te zgodbe kot zadetek ne prikaže, če je bilo vprašanje Janez Novak; če je bilo vprašanje za iskalnik katerokoli drugo osebno ali stvarno ime iz zgodbe, sme iskalnik isto zgodbo v seznamu zadetkov še vedno prikazovati.
Nemara je slišati zapleteno, zato si pomagajmo še z analogijo s knjižničnim katalogom. Pravica do pozabe, kakor jo razume in razlaga sodba sodišča EU, ne pomeni, da je treba odstraniti kataloški kartonček ali zaznamek (in še manj knjigo ali časopisni članek s polic ali arhiva), pač pa, da je treba v kartončku izbrisati tiste oznake, ki neposredno usmerjajo na določeno ime, medtem ko vse druge oznake, imena itd. ostanejo.
Iz logike precej zapletenega izreka sodbe je razvidno, da je sodišče EU poskušalo na eni strani zavarovati pravico do zasebnosti, na drugi pa ne nesorazmerno poseči v pravico javnosti do obveščenosti oziroma svobodo tiska. Iz že omenjene protislovnosti in številnih drugih študij v zvezi s pravico do pozabe pa je očitno, da sodišče mnogih strokovnjakov ni prepričalo. Sodišče, denimo, ni opredelilo pojma iskalnik; ker je bila sodba izrečena Googlu, zanj ni dvoma, prav tako sta se ji izmed večjih podredila, recimo, Yahoo in Bing. Toda iskalnik ima bolj ali manj vsako spletno mesto, od medijev do, denimo, ustavnih in drugih sodišč. Za zdaj je prevladalo stališče, da sodba zanje ne velja, vendar so mogoče tudi drugačne razlage in kakšna naslednja sodba sodišča EU lahko to spremeni. Kar bi lahko pomenilo, da se bodo morali lepega dne z deindeksiranjem ukvarjati tudi mediji ter celo sodišča in drugi državni organi (kajpak na lastne stroške).
Nedvomno pa pravica do zasebnosti oziroma pozabe, kakor jo je na podlagi direktive opredelilo sodišče EU, pravice do izbrisa iskalniške povezave na vsebino ne povezuje z izbrisom vsebine same. Medijem ne nalaga, da morajo članek izbrisati, če je bila iz iskalnih zadetkov izbrisana povezava nanje, niti ne daje prizadetemu, ki je umik povezave dosegel, pravice, da to zahteva. Še več, iskalnikom ne nalaga izrecno, da morajo medij o izbrisu povezave sploh obvestiti. Medtem ko nekateri sodbo v tem pogledu kritizirajo, ker da medijem povzroča gospodarsko škodo, saj umik povezave pomeni manjši obisk spletnega mesta in s tem manjše oglasne in morebiti naročniške prihodke, so posamezni angleški časopisi v izbrisu povezave videli cenzuro. Svoje kljubovanje so izrazili tako, da so iz Googlovega obvestila o izbrisu naredili poseben članek s povezavo na starega in z na novo indeksirano povezavo nanj posredno ohranili tudi povezavo na starega; britanski informacijski pooblaščenec je Googlu nato ukazal tudi umik povezave na novi članek.
Pazite na svoj priimek
Merila, kdaj mora iskalnik ugoditi zahtevi po izbrisu določene povezave, so ohlapna, sestavljena iz bolj ali manj splošnih načel o interesu javnosti, statusu prizadetega v javnem prostoru, občutljivosti zasebnih podatkov, ki naj bi bili z izbrisom zaščiteni, ipd. Tudi to dejstvo mnogi kritizirajo, med drugim zaradi nevarnosti, da se sprevrže v svoje nasprotje. Morebitna tožba in sodni postopek po zavrnitvi zahtevka lahko namreč prizadetemu prineseta še večjo publiciteto od pojavljanja v seznamu zadetkov (ne nazadnje Španec, ki je prav s to sodbo sodišča EU dobil proces proti Googlu oziroma pravico do pozabe, zaradi same sodbe zajamčeno nikoli ne bo pozabljen).
A zakaj je sodišče menilo, da iskalniški algoritmi – in ne sama vsebina na neki spletni strani – ogrožajo posameznikovo zasebnost? Najbolj preprosto rečeno kakopak zato, ker so iskalniki osnovno sredstvo za navigiranje skozi nepregledno množico spletnih informacij. Ker nam, malce bolj tehnično rečeno, strukturirajo informacije in jih organizirajo v pregledno obliko. Bolj zapleteno rečeno pa zato, ker omogočajo sestavljanje pravcatih osebnostnih profilov, v katerih se znajde vse, kar je bilo o določeni osebi objavljeno na spletu: od novinarskih vsebin do družbenih omrežij in že omenjenih »uradnih« strani sodišč, davkarij, poslovnih registrov, telefonskih imenikov… To obilno in s pridom uporabljajo predvsem (kot kažejo tudi pisma, ki jih dobivamo na Dnevniku) kadrovske službe pri zaposlovanju, zaradi česar sodišče EU nedvomno utemeljeno ugotavlja, da lahko iskalnik pomeni hujše ogrožanje pravice do zasebnosti od »izvorne strani«. Sodba tako potencialnim interesentom, kadrovikom v podjetjih ali državnih upravah, poslovnim partnerjem, novinarjem, pa tudi znancem, prijateljem in drugim, ki bi hoteli o določeni osebi izvedeti kaj s pomočjo iskalnika, otežuje delo oziroma kroti njihovo radovednost.
Algoritmi, ki jih uporabljajo iskalniki, so ena najbolj varovanih poslovnih in tehnoloških skrivnosti sodobnosti. Pišejo jih ljudje, zato algoritmi nikoli niso nevtralni (kakor to rada trdijo tehnološka podjetja), podvrženi so (morda nezavednim) predsodkom svojih avtorjev in ne nazadnje komercialnim interesom, kajti iskalniki so predvsem posel oziroma denar, zelo veliko denarja. Čeprav zato drži, da je v določenem trenutku iskalniški algoritem »objektiven«, ker v skladu s trenutno kodo ne diskriminira med zadetki, je v osnovi vendarle »subjektiven«. In takšna je tudi njegova interpretacija preteklosti skozi razvrstitev iskalnih zadetkov. Vsak iskalnik zaradi drugačnega algoritma ponuja drugačno razvrstitev zadetkov in s tem drugačno razlago preteklosti, ponuja le delni vpogled v »arhiv«, isti iskalnik pa lahko zaradi spremenjenega algoritma čez čas na isto vprašanje izbrska druge in drugačne zadetke kot danes.
Tudi to je, po eni strani, razlog, zaradi katerega je sodišče EU iskalnike kot nevarnost za zasebnost uvrstilo pred same vsebine, po drugi strani pa implicitno pomeni, da zgodovina resda ostaja v zgodovini, vendar so njene razlage zaradi spleta in zlasti splošnih iskalnikov bolj kot kadarkoli prej stvar sedanjosti in prihodnosti. In bodo jutri še bolj. Če imajo iskalniki danes »težave« zlasti s časopisnimi vsebinami, jih bodo jutri najbrž imeli še precej več s socialnimi omrežji. Pa tudi nasprotno: če danes dela ljudem preglavice njihova medijska (spletna) zgodovina, jim jih bo kmalu še krepko več tista, ki so jo proizvedli sami, na socialnih omrežjih. (Mimogrede, med posamičnimi spletnimi mesti je po Googlovih navedbah Facebookovo s številom odstranjenih povezav že zdaj prepričljivo na vrhu, Twitter pa je s polovico manj na šestem mestu.) Lahkomiselno, neprevidno, izzivalno, samopromocijsko, v želji po všečkih in deljenju, zaradi česarkoli že.
Spomini lepšajo življenje, a le pozaba ga dela znosnega, je menil veliki francoski pisatelj Honoré de Balzac, nemški literat Bertolt Brecht pa je v neki pesmi zapisal, da slabost spomina daje ljudem moč. Vendar pravice do pozabe, do zasebnosti, kakršno sta pravo oziroma država lahko jamčila v analognih časih, v digitalnih časih ne more zagotoviti niti pravo(sodje) EU. Ali pa zgolj s skrajnimi težavami, kakor priča »nategovanje« z Googlom, ali izbris povezave (in s tem pravica do pozabe) velja le za lokalno domeno (recimo google.si), ali tudi za vse druge, med njimi ameriško oziroma »splošno« google.com, in ali velja zgolj za iskanje z lokalnih domen (torej z naprav, ki imajo eno od za, denimo, Slovenijo rezerviranih številk IP), ali z vseh, in podobno. Pravica do pozabe oziroma zasebnosti je – opozorila ni mogoče dovoljkrat ponoviti – čedalje bolj »relativna« in še toliko bolj kot v davnih predinternetnih časih bi moral vsak pri sebi vsak dan temeljito premisliti, kaj dandanes pomeni nasvet srbskega pesnika Duška Radovića, s katerim je nekega jutra v svoji legendarni radijski oddaji voščil Beograjčanom lep dan: Pazite na svoj priimek, ta bo živel tudi, ko vas več ne bo.
