»S kom sem pravzaprav živela?« se sprašuje Ana (Vesna Milek), potem ko je njen mož, Sašo Mlejnik (Dejan Spasić), nenadoma izginil in policija preiskuje njeno hišo, potem ko po televiziji izve, da je osumljen pranja denarja, nezakonitega pridobivanja evropskih sredstev in še vseh mogočih sumljivih poslov s seznama gospodarskega kriminala, ter še posebno potem, ko ji začne groziti mafija. To je nedvomno dramatično vprašanje, ki pa lahko muči Ano le zato, ker si vse doslej ni postavila nekega drugega, namreč: od kod pa njenemu možu toliko denarja, da je lahko živela tako lagodno življenje v razkošni hiši? A če bi se to kdaj vprašala (in glede na to, da živi v Sloveniji, bi se skoraj morala), potem tudi ne bi bilo tega filma, kajne. A naj bo še tako »dramatično«, to vprašanje Ane ravno ne ponedolži, še zlasti, ker se gre tudi sama neko »dvojno igro«: dela kot modna fotografinja, obenem pa fotografira begunce ob rezalni žici, najbrž za kakšno razstavo ali svojo »umetniško« protiutež.

A bojim se, da imajo begunci še neko drugo vlogo, vlogo filmske metafore. Prav tisto noč, ko je njen mož izginil in jo je zbudila policija z nalogom za hišno preiskavo, je Ana sanjala, kako je fotografirala begunce in zaman trkala po avtomobilski šipi, za katero je sedel njen mož in se odpeljal naprej, za njim pa policijski avto, in kako se je potem zagledala v obraz neke begunke. Po takšnih anticipacijskih, »provizijskih« sanjah (provizija pomeni tudi videti vnaprej) se Ana niti ne bi smela tako čuditi, če zjutraj najde prazno moževo posteljo in policijo v hiši, toda film sugerira drugačno razlago: da bo tudi Ana ostala brez vsega (no, vsaj brez te lepe hiše, ki jo bo zasegla banka) in tako sama s svojim otrokom, tako nesrečna, izobčena in pregnana kot ta begunka. Res je to le sugestija ali pa nemara kakšna alegorija, a je tako eno kot drugo precej neumestno.

Da se Ana tako »dramatično« sprašuje, s kom je pravzaprav živela, ima še to posledico, da je »primer« korupcije videti kot nekakšen odklon ali lumparija nekega pohlepneža. Zato so tudi boljši tisti prizori, ki pričajo, da ni tako: to so zlasti prizori z Mlejnikovim odvetnikom (Lado Bizovičar), ki že kar spominjajo na solidne mafijske zadeve, potem tisti z ambiciozno mlado tožilko, ki podleže prvemu podkupovanju, in razni namigi na bančne in ministrske »zveze«. A niti ti boljši prizori, kakor tudi ne to, da je Ana kljub svojemu »dramatičnemu« vprašanju v interpretaciji Vesne Milek vendarle videti tako, kot da ji je to, kar se ji dogaja, nekako že znano, nič od tega ne prežene vtisa stereotipije. Če pa od drame s kriminalnimi elementi pričakujete tudi kakšno napetost, lahko na to kar pozabite.