Hierarhija slikarskih žanrov je bila v preteklih stoletjih jasno postavljena. Od historičnega slikarstva, kamor so spadali zgodovinski, mitološki in religiozni motivi, je bilo stopničko niže portretno slikarstvo. Sledilo je žanrsko slikarstvo s prikazovanjem vsakdanjih tem, krajin, mest, živali in prav na koncu tihožitja. Ni treba preveč ugibati, na katerem področju najdemo največ slikark. Seveda, to so tihožitja. Ženske namreč do konca 20. stoletja niso imele dostopa do akademskega izobraževanja, saj bi bilo v tedanji družbi, ki jo je obvladovala katoliška morala, nedopustno, da bi slikale po golem moškem modelu. To bi jih namreč pohujšalo. Tako niso imele možnosti, da bi se izobrazile iz slikarske anatomije, brez česar je težko upodabljati človeško figuro. Na tem znanju pa slonijo tako slikanje monumentalnih večfiguralnih kompozicij v historičnem žanru kot portreti.
Ženskam je preostajalo le upodabljanje predmetov v domačem okolju. To je svet rutine in ponavljanja brez vsake monumentalnosti. Norman Bryson je tihožitje opredelil kot prikazovanje resničnosti na nizki ravni, kot se ta pojavlja v »višjih« razglabljanjih o kulturi. V zadnjem času nas razlika med »višjim« in »nižjim« v kulturi ne zadeva več. Uspešno smo jo zabrisali in skozi ista vrata so na sceno prikorakale tudi ustvarjalke. V londonski galeriji Tate Modern so bile v zadnjih dveh letih pregledne razstave umetnic že v večini, letos pa se je trend že obrnil in bo na ogled le ena razstava turške abstraktne modernistične slikarke Fahrelnisse Zeid. Drugje so umetnice na vrsti prvič. V madridskem Pradu je bila prva slikarka, ki so ji odprli vrata lani jeseni, flamska slikarka tihožitij Clara Peeters, ki spada med pionirke tega žanra iz časa okoli leta 1600. Tudi v Firencah bodo odslej v palači Pitti vsako leto razstavili dve umetnici, eno sodobno in drugo iz starejših obdobij; začenjajo z avstrijsko slikarko Mario Lassnig. V galeriji Uffizi pa 9. marca odpirajo razstavo redovnice Plautille Nelli, ki jo je hvalil že prvi renesančni pisec zgodovine umetnosti, Giorgio Vasari. Zapisal je, da je škoda, da je vse življenje le posnemala tuje kompozicije, ker bi naredila čudovite slike, če bi se poglobila v študij, risanje in kopiranje živih in naravnih predmetov, kot to delajo moški.
In kako je pri nas? Prvo pregledno razstavo umetnice, Ivane Kobilce, so v ljubljanski Narodni galeriji odprli že leta 1979. Kobilčeva je bila tudi ena prvih umetnic s samostojno razstavo v Ljubljani leta 1889. V samostojni Sloveniji je dobila tudi častno mesto na najvišje ovrednotenem bankovcu nove slovenske denarne enote, tolarju, sicer bolj po spletu okoliščin kot načrtno. V Moderni galeriji so prvo pregledno razstavo pripravili leta 2012 Metki Krašovec, ki je leta 1977 postala tudi prva profesorica slikarstva na ljubljanski akademiji. Letos so tudi priprave na osmomarčevsko praznovanje nekoliko intenzivnejše. V ljubljanski galeriji Dessa bo predstavljen drugi del projekta MoMoWo (Modern Movement Woman) Ustvarjalnost žensk od modernizma dalje z naslovom V ospredje: pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja, v Narodnem muzeju Slovenije pa razstavo Umetnost za vsakdan: slovensko modernistično steklo. Na prvi bodo predstavljene tudi graditeljice mostov, utrjevalke bregov in načrtovalke železobetonskih konstrukcij, na drugi pa, čeprav bo predstavljena izrazito »tihožitna« tema, stekleno posodje, ženske ne bodo prevladale. Tinca Stegovec se bo predstavila v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost v Kranju in v Likovnem salonu Kočevje, Saba Skaberne pa v Hiši kulture v Pivki.
Ženske na Slovenskem so v preteklosti uspešno prikorakale z družbenega obrobja v središče, le da so v družbeni zavesti do nedavnega obveljale za »pozabljeno polovico«, kot je bil naslov knjige, ki je odkrivala njihov prispevek na političnem, znanstvenem, gospodarskem in kulturnem področju. Daleč stran od prijaznih tihožitij smo si tudi z glasnim ropotanjem izborile vidnost, zdaj si moramo še vplivnost. Da bomo lahko zaživeli v sodobni družbi vsi spoli v soglasnem sožitju.
