V Sloveniji nimam več možnosti delovanja na področju razvoja umetnosti in humanistike v povezavi z vesoljem, zato sem podal odpoved delovnega razmerja v JZ Ksevt in odhajam v tujino. Kot sem zapisal v javnem pismu predsedniku vlade Miru Cerarju, sem izgubil zaupanje vanj in v institucijo države. Zaupal sem mu, da bo, kot je obljubil, ustanovil funkcionalno institucijo in s tem preprečil njeno dokončno uničenje. Toda v šestnajstih mesecih je minister Počivalšek s sekretarjem Cantaruttijem Ksevt zgolj prepuščal nadaljnjemu izčrpavanju z več kot očitnim namenom izrinjanja umetnosti in humanistike – ter sovražnim prevzemom za neke druge namene.
Je torej to po vašem mnenju konec Ksevta, tam ne bo več nobenega programa, nobene vsebine, vrata so zaklenjena?Tako je, tam bodo le še ostanki našega dela iz nekega drugega časa.
Kaj počnete, odkar ste odstopili z direktorskega položaja?Politična godlja, v kateri se je znašel Ksevt, traja že več kot dve leti. Zato sem, zavoljo notranjega miru, ta čas posvetil razvoju umetniških metodologij, vsebin ter širjenju partnerske mreže. Po uničenju Potočnikove spominske sobe v Vitanju, ki jo je povzročil novi župan, smo lani odprli spominsko sobo v Moskvi na veleposlaništvu Republike Slovenije, septembra pa načrtujemo postavitev obeležja v Hranicah na Češkem, kjer se je Potočnik šolal. Prihodnje leto, ob 90-letnici izida knjige Problem vožnje po vesolju, nameravamo izvesti spominski projekt v Berlinu, kjer je knjiga izšla. Vse te predstavitve nastajajo na pobudo in s podporo slovenske diplomacije, ki je prepoznala državotvornost in nacionalni pomen povezovanja vesoljske znanosti in kulture.
Kaj pa se dogaja s projekti kulturalizacije vesolja?Ključni razvoj se je v tem času zgodil predvsem v sodelovanju z Evropsko vesoljsko agencijo (ESA) oziroma njenim osrednjim raziskovalnim centrom ESTEC v Noordwijku na Nizozemskem. Tematsko smo se usmerili predvsem na največji Esin projekt, vizijo naselbine na Luni. Z vidika humanistike in umetnosti je to izredno zanimiva tema predvsem zaradi odnosa med človekom in okoljem. Tehnologija in ekonomija sicer dajeta občutek, da lahko upravljamo ekologijo, toda v od Zemlje ločenem okolju človek brez ekosistema ne more živeti. Zato nastaja nova paradigma – vesoljska ekologija, ki povezuje obstoječe razumevanje živega z umetnimi oblikami živega, s katerimi je človek začel delovati v našem osončju. Tu igrata umetnost in humanistika ključno vlogo, saj vpeljujeta nove oblike mišljenja, kakršnih znanost in industrija zaradi metodoloških omejitev ne moreta izvajati. V okviru te tematike so strokovnjaki Ese in ruskega Roskozmosa lani že sodelovali na konferenci Zemlja brez ljudi v ljubljanski galeriji Kapelica, za letošnje leto pa je v načrtu poleg konference tudi poletna šola na temo bivanja na Luni. V tem sklopu sem prejel tudi posebno priznanje Ese in festivala elektronske umetnosti Ars Electronica.
Poleg številnih informansov pa se v Ljubljani vrstijo tudi projekti v okviru projekta Noordung:: 1995–2045.Da, v preteklem letu smo začeli tudi razvoj umetniškega satelita igralke Milene Grm, ki je del petdesetletnega projekta Noordung:: 1995–2045. V tem trenutku je že izdelan metodološki prototip, preplet umetniško-tehnoloških metod, ki jih bomo v naslednji fazi integrirali v tehnološki model satelita. Sodelovali smo s strokovnjaki iz Ese, ki so nam omogočili dostop do podatkov o stanju referenčnega satelita Proba 1 v orbiti. Projekt smo predstavili na lanskem ljubljanskem U3 ter v Aix-en-Provenceu na festivalu Gamerz. Trenutno se dogovarjamo o namestitvi satelita v orbito in o njegovi izdelavi.
Ob boku praktičnega razvoja pa intenzivno razvijam metodologijo kozmifikacije umetnosti, ki se bo izvajala v globini vesolja. S strokovnjaki iz Ese in Nase se ukvarjam z razumevanjem umetnega živega, ki se vzpostavlja na tehnoloških platformah vesoljskih sond Voyager in Pioneer. V tem nadaljujemo tradicijo računalniške umetnosti Edvarda Zajca, konstruktivistične in suprematistične umetnosti ter sedanjega posthumanističnega razumevanja nečloveškega.
Kako poteka vaše sodelovanje, razpeto med Zahod in Rusijo, v luči njunih političnih nesoglasij?Pri razvoju partnerske mreže smo zaradi protiruske nastrojenosti kulturnega ministrstva začeli razvijati intenzivnejše odnose z evropskimi inštitucijami. Poleg našega sodelovanja z Eso v Noordwijku in Darmstadtu vedno več zanimanja kažejo kulturno-umetniške platforme v Angliji, na Nizozemskem in v Franciji. Ključni razvoj se dogaja tudi v krovni vesoljski inštituciji International Astronautica Congress (IAC) oziroma v njihovem komiteju za kulturo ITACUSS, katerega član bo letos postal tudi Ksevt.
Kako kaže na področju izobraževanja?V zadnjih dveh letih smo nadaljevali razvijanje Slovenske vesoljske akademije, ki vzpostavlja metodološko povezovanje vesoljskih sektorjev znanosti, umetnosti, izobraževanja, gospodarstva in države. S to podlago že sodelujemo na evropskih razpisih v sodelovanju s centrom odličnosti Vesolje-SI ter vzpostavljajočo se Platformo za sodobno raziskovalno umetnost.
Če bi Republiki Slovenija uspelo vzpostaviti sistemsko izvajanje kompozitnega razvoja kulturalizacije vesolja, bi se rezultati zadnjih dveh let izredno hitro poznali. Zdaj pa bomo prilagodili strategije in nadaljevali razvoj na druge načine. Zgodovina Ksevta se je očitno končala
