Da gre za komercialen projekt tudi tokrat, ne prikrije niti dejstvo, da so izvirni libreto Gašperja Tiča Trač navdihnili motivi iz klasične komedije Mnogo hrupa za nič Williama Shakespearja, ki pač že ne more biti pogrošen avtor. Razlika med originalom in po njem navdihnjenim libretom pa je velika, vsaj na ravni naprednosti Shakespearjevega originala v njegovem času, ko avtor denimo z likom Beatrice zelo močno in kritično poseže v takratne normativne odnose med moškimi in ženskami.
To nikakor ne drži za Tičevo sodobno frčeče lahkotno verzijo, kjer je ženska seksualnost zakodirana v koketnost in seksapil, kar dobro demonstrira Tanja Ribič v vlogi oštirke Maše, ali pa se razcveti šele v čez vse mere idealizirani romantični ljubezni in se tako po patriarhalni liniji »za vedno« preda ženinu v last, kar se zgodi s Hero (Iva Krajnc Bagola). Zanimivo je, da z likom don Pedra (Rok Matek), v manjši meri pa tudi z likom pijanskega preroškega Župnika (Uroš Smolej), komedija homoseksualnost smeši, čeprav jo nazadnje v svojem slavljenju romantične »ljubezni, ki ne pozna meja«, rehabilitira oziroma vsaj tolerira. (V tem ni dosti drugačna kot zakon o partnerski zvezi, ki je začel veljati ravno dan po premieri in izenačuje pravico do institucionalizacije ljubezni tudi za homoseksualne pare, vseeno pa jim v isti sapi omejuje nekatere, pretežno reproduktivne pravice, ker to pa vendarle ni »naravno«, torej je smešno.) Tako pretežno afirmira status quo.
Glavna Tičeva tema pa je vendarle drugje, in sicer v popolnoma črno-belem boju med zlobnimi rumenimi novinarji, ki jih pooseblja temna sila don Svedro (Jaka Lah), in čisto silo ljubezni, ki se manifestira v množični poroki in vraga na samem koncu katarzično scvre. Ker ima kar nekaj zvezd tega muzikala v rumenih časopisih že skorajda sebi posvečene rubrike, se na prvi pogled zdi njihov nastop v predstavi, ki s tračem kritično obračunava, neke vrste kritika. Seveda pa so v tem muzikalu zvezde prikazane preprosto kot naivne žrtve, kar pa je v času, ki ga zaznamuje manipulacija s pojavnostjo za namene samopromocije, daleč od resnice in jim zato v tem poskusu »kritičnosti« ne moremo verjeti, zganjajo pač mnogo hrupa za nič. Hrup se sicer v nekaterih songih (avtor glasbe je Davor Hercog) spremeni v čisto prijetne pop harmonije a la Zdravko Čolić, ki podpihujejo romantično vsebino igre, in ob spremljavi show plesa (koreograf Miha Krušič) je to odličen recept za eskapistično zabavo, seveda pa lahko presodite sami, če je to poslanstvo javne institucije. Bolj kot bolj ali manj posrečeni pevski nastopi igralcev pa je učinkovita umeščenost glasbenikov neposredno na oder, in sicer v dvignjeni separe nad gostilniška vrata, njihova živa komunikacija z igralci poživi dogajanje in ustvarja vsaj gostilniško, če že ne pravo kabarejsko vzdušje. Morda bi morala biti ta kritika napisana v »rimščini«, torej v verzih, ki, to moramo priznati, Tiču tečejo kot namazani in se preko besedne komike marsikatera šala dobro posreči. A pridržujemo si pravico, da na tem mestu pač rimali ne bomo in da predlagamo Tračistanu, da naj ne bo tako avstrijski in naj prizna še kak drug, manjšinski – in to je metafora – jezik.
