Gospa Čontala je akademsko izobražena pianistka. Tudi pevka je bila nekoč. Pela je pri Strunah, zasedbi ženskih spremljevalnih vokalov, ki so pele na malodane vseh jugoslovanskih popevkarskih festivalih. Menjali so se ansambli, dirigenti in pevci, na spremljevalnih vokalih si pa v ozadju praviloma videl njih. »In za ta ta komad sem mu prvič rekla, da je dober. Za nobenega prej,« je med drugim tudi navrgla gospa Čontala. Omarju Naberju. Ker gospa Čontala je njegova mati.
A vrnimo se par ur pred tem. Na začetek večera. V prazno dvorano z velikim ekranom, v katero je radio televizija Slovenija ne številno novinarsko srenjo (nekoč naj bi bila to bolj obljudena prireditev, op.av.) navabila »gledati televizijo.« Do živega dogajanja v vzporedni dvorani novinarji nismo imeli pristopa. Za pogostitev so namenili vodo in vino. Pivo je vnovič doživelo degradacijo oziroma ga ni bilo v ponudbi, čeravno ga je pogrešalo ogromno ljudi, tistih nekaj ki so se šopirili s konzervami, so jih pa bržkone dobili iz zalog kočevske zasedbe Sell Out.
Najbolj resno med zbranimi novinarji je deloval starejši gospod v nevpadljivem puloverju. Ves čas si je pisal zabeležke in nasploh pevski tekmi sledil, kot da poroča iz košarke in mora ves čas vpisovati tudi statistične podatke. Kolega iz CMC TV, Nacionalna glasbena televizija iz »Trideset let na estradi, nikoli nikogar prevaral,« se predstavi. Kdo se mu je zdel zmagovit, ga vprašamo pred glasovanjem, on pa pogleda v značilno kaotične novinarske zapiske in se s konico kemičnega svinčnika zaustavi pri: »On my way«: »Tole je bilo v redu.«
Usojeno nekaj velikega
V napovedih pred tekmovanjem se Naber ni omenjal kot glavni favorit, čeravno je sam izjavil, da za komad čuti, da mu je usojeno nekaj velikega. In velja ponoviti, da je deset let stari napev pred tem že ponudil Nuši Derenda oziroma Nini Pušlar, pa z njunimi interpretacijami ni bil zadovoljen in ga je vzel nazaj. Večje možnosti se je dajalo BQL ter Raiven, komad z nemara najbolj nalezljivim refrenom. In z najbolj spektakularno obleko, s 3500 nalepljenimi ogledalci, od katerih se je efektno odbil soj reflektorjev. »Najprej je nastala obleka,« pove Lea Pehek, kreatorka oprave za Raiven.
Kaj je danes Evrovizijska popevka? Enim se zdi, da je bila nekoč bolj tipična, kot je danes. Da so si danes vsi komadi podobni. Da so nekoč države zvenele bolj značilno svoje. Španci vedno kanček špansko, Grki vedno kanček grško. Da gre za prireditev, ki obstaja predvsem v korist nacionalnih televizij članic evrovizijskega združenja Letošnji resda pretežno odobravani prenos (sploh če je res, da so scenarij za finalno prireditev, ki je bila od mestoma precej štoraste polfinalne zaznavno boljša, voditelji dobili vsega dan prej) naj bi stal 80.000 evrov. S temi pomisleki smo se obrnili na gospodiča iz skupine kadilcev pred vhodnimi vrati. Prisluh, da je pred leti na EMI prišlo do zastrupitve z morsko hrano, je namreč dal vedeti, da gre za fante, ki sledijo dogajanju.
Nov žanr
»Odkar je leta 2010 zmagala Nemčija je prišel nov žar na Evrovizijo. Zamenjal se je šef in Evrovizija je šla v moderno dobo. Ni več orkestrov, veliko je elektronike, želi se vzgojiti novo generacijo gledalcev in mislim, da je ob vseh produkcijskih možnostih, to edini logični korak. Naprej, ne nazaj. Tega ne zmore vsaka država, ker je drago, je pa zadnje leto to bolj kot tekmovanje držav, tekmovanje avtorjev. Znane so grške, ruske in švedska kompozitorska ekipa. Evrovizijske popevke po koncu festivala živi v evrovizijskih in gay klubih, sicer pa bolj ali manj komadi pristanejo na youtube arhivu. Že dolgo nisem zasledil evrovizijskega komada, da bi se vrtel po radiu, moram pa reči, da sicer živim v Londonu, kjer je evrovizijsko popevko težko slišati celo na BBC-ju. In mislim, da Evrovizija niti ni namenjena ustvarjanju glasbenih hitov, ampak se išče pesem Evrovizije. Je sama sebi namen, vendar pa jo ljudje vsako leto gledajo. Ker lahko izza ekrana rečejo karkoli o komerkoli,« pove Luka Valenčak. Iz Anglije je prišel zgolj zavoljo EME. Na neke vrste »obletnico valete«? »Lahko bi se tako reklo,« pritrdi.
Nadvse gibljiva je bila lanskoletna zmagovalka ManuEla. Najprej se je pojavila na odru na razstavišču, pa potem domnevno v celjskem studiu, kjer je kot predstavnica žirije povedala rezultate, potem pa spet nazaj na razstavišču. Letos ne da si lahko pregovorno posumil v prirejanje rezultatov ampak v to, da imajo na RTVS v rokah metodo teleportacije. Vsekakor manj posrečena poteza večera. Kakorkoli že: »Seveda mi je EMA spremenila življenje. Na račun Evrovizije sem v lanskem letu sicer nastopila vsega štirikrat, čeprav bi lahko tudi večkrat, sem se pa preselila na Švedsko, kjer snemam ploščo in nastopam vsak teden. V različnih klubih. Če mi gre? Trudim se,« pove lansko letna zmagovalka, ki je kovček s kitaro, drugega s klaviaturo, plus voziček z garderobo odtovorila lastnoročno. V lepem temnomodrem plaščku, ki bi lahko bil uniforma stevardes Scandinavian Airlines.
Sentiš tovariško-kolegialni moment večera
Zadeva se je končala okoli tretje ure zjutraj. Kakšnih 30 muzikantov se je še družilo v zaodrju. Piknikersko. Rok Golob na tolkalih, mali iz BQL in kitarist King Foo na kitari, vsi ostali so pa tvorili zbor. Po vseh intervjujih je prišel tudi Naber, vzel kitaro, zbrane navabil v WC in ob odmevu keramičnih ploščic ter ob zborovski podpori prisotnih kolegov izvedel zmagovalno pesem. Kar je bil najbolj sentiš tovariško-kolegialni moment večera. A tudi ta »brenkijada« se je končala, kot je »brenkijade« nemara značilno. Ob povišanih tonih. Nekje pri drugem refrenu Whiskey In The Jar se je pojavil vrhovni varnostnik ter z odločnostjo, s katero je spomnil na čase smučarskega sejma v osemdesetih, ko je bilo treba iz dvorane spraviti od stock-cole mortus pijane pod mizami ležeče obiskovalce (ne pa udeležence EME), je zaustavil rajanje. »Če meni Gospodarsko razstavišče naroči, da mora biti do te in te ure konec, potem moram biti konec. Drugače se zmenite. Ne nas pa žalit,« je situacijo branil njegov mlajši kolega.
