Paradoks neplačanega umetniškega dela nastane, ko imajo umetniki po eni strani avtonomijo, ki jim omogoča, da določajo parametre, kako bodo opravljali svoje delo, a jim niso zagotovljeni normalni materialni pogoji za izvajanje dejavnosti, ugotavlja sociologinja Katja Praznik (1978) v delu Paradoks neplačanega umetniškega dela, o katerem so v četrtek razpravljali v atriju ZRC.
Posledice tega so v slovenski družbi dobro znane: izkoriščanje, podplačanost, neplačanost. Praznikova je knjigo napisala deloma na osnovi lastne prekarne izkušnje v Sloveniji. Prav zato v knjigi analizira, kako se je zgodovinsko sploh razvijal današnji institut samozaposlenega v kulturi. Jugoslovanski socializem ga je sredi 60. let vpeljal za umetnike, v 80. letih razširil na samostojne kulturne delavce, od 90. let naprej pa postaja status za preživetje vse bolj neugoden. Danes zakonodaja prekarnega delavca obravnava kot delodajalca oziroma celo podjetnika, kot subjekt, ki ne more uživati delavskih pravic, je torej trgu prepuščen na milost in nemilost.
Kulturna politika zaveznik?
Praznikova zadnja leta deluje kot docentka kulturne politike na newyorški državni univerzi v Buffalu, kjer je soočena z neko drugo realnostjo, saj država tam za umetnost skrbi povsem drugače kot v Evropi. Podpirajo jo namreč predvsem zasebne fundacije, večinoma bogatih industrialcev, medtem ko je v evropskem kontekstu podpornik tako rekoč brez izjem država. »Umetniki se v ZDA ne ukvarjajo toliko s kulturno politiko, ampak se poskušajo samoorganizirati. Tak je denimo kolektiv W.A.G.E., ki se je samoorganiziral, da bi si zagotovili minimalne honorarje. V odsotnosti kulturne politike, ki bi sploh regulirala delo kulturnikov, so umetniki sami prišli do diskurza in iniciativ, kako se organizirati.« Situacija v Sloveniji je medtem povsem drugačna, saj institut samozaposlenega stalno problematizirajo tako odločevalci kot tudi umetniki, saj neprestano teče debata, ali je to socialni mehanizem ali nagrada za kakovost.
V boj povezani
Avtorica je prepričana, da je potreben razmislek, kako ustvariti enakopravnejši položaj med tistimi, ki so zaposleni v institucijah, in tistimi, ki so na svobodi. Možnosti so tarife in minimalni predpisani honorarji, ki jih seveda mora regulirati kulturna politika, saj vse organizacije nimajo na voljo enake količine denarja. »Problem prekarnosti ni to, da hočeš imeti svobodo, pač pa to, da instituti socialne zaščite svobodnim oblikam dela niso prilagojeni. To ni le problem samozaposlenih kulturnikov, pač pa prekarnih delavcev nasploh in pot vidim v povezovanju.«
Kako ta boj praktično organizirati? Katja Praznik meni, da je to mogoče okoli manjše skupine, ki problem razume in ima o njem stališče. »Dialog z odločevalci mora biti, a to je izredno frustrirajoče delo, ker poteka na zelo dolgi rok. Poleg tega je kulturna sfera zelo vase zaprta in pogosto omejena z romantičnimi pogledi, kaj je funkcija umetnika. Ravno zato se mi zdi, da se je treba povezovati s polji zunaj kulture.« Po njenem mnenju morda ni pravi naslovnik le ministrstvo za kulturo, pač pa tudi drugi, denimo ministrstvo za delo in socialne pravice.
