Kakorkoli že, nanjo, ko sem jo slišal in še enkrat prebral, sem se odzval z nasmeškom. In demanti ne izboljšuje stanja. Pojasnil bom, zakaj. Kako to – sem se vprašal – da se državnik z doktorskim naslovom in že kar nekaj političnimi izkušnjami na domačem in mednarodnem parketu ter trenutno na oblasti, s kopico svetovalcev in strokovnjakov ob sebi, pred takimi izstrelki ne pusti podučiti, ali je to, o čemer bo govoril, dejansko mogoče in se z veliko verjetnostjo lahko tudi zgodi. Skrajšano rečeno, se mi je zazdelo, da bolj malo ve o geografiji in smislu migrantskih poti.
Sam ne vidim namreč niti najmanjše možnosti, da bi Libijci in drugi Afričani, ki zapuščajo afriško celino, ali Sirci, Afganistanci in drugi Azijci, trenutno v Turčiji ali drugje na Bližnjem vzhodu, ki se nameravajo preseliti v Evropsko unijo, uporabljali poti po Jadranu do Dalmacije ali Istre, kamor bi sicer bili sprejeti, sem prepričan, z veliko manjšim odporom – vsaj v Istri – kot drugje po Sloveniji. Preberite Pirančana Petra Bossmana, prvega in edinega župana migranta iz Afrike v Srednji in Vzhodni Evropi: »Ne sme nas biti strah!«.
A naj pojasnim, zakaj mi je kakršna koli jadranska migracijska pot nepojasnljiva.
1. Prvi razlog je, da gredo na pot po morju, z vsemi tveganji, ki jih ta prinaša, Afričani prek Sredozemlja do Lampeduse in Sicilije v Italiji, Sirci pa do grškega otoka Lezbos, ker drugih možnosti nimajo. Prisiljeni so sprejeti oderuško drage usluge tamkajšnjega organiziranega kriminala in, poleg tega, ne Libija ne Turčija nista državi, ki bi tovrstno raboto ustrezno nadzorovali in preprečevali.
2. Drugi razlog je, da bi za to, da bi skušali po morju priti k nam ali k sosedom, v Istro ali južneje, potencialni interesenti morali že biti v Italiji. Nobene logike ni, da bi pluli že iz Grčije in sosednje Albanije, ali še huje, kar iz Turčije, po grških, jonskih in nato še jadranskih vodah vse do severnih pristanov.
Pa če so že v Italiji, od koder gredo do želenih ciljev v srednji ali severni Evropi, po lažjih, varnejših in hitrejših kopenskih poteh – kajti meje z Avstrijo, Švico in Francijo so veliko bolj propustne kot naše s severno sosedo – čemu bi hoteli prečkati Jadran? Našel bi se že kak čolnar, še prej agencija, v Anconi, Riminiju, Benetkah ali Gradežu, ki bi jim pri tem pomagala, a mi razum omogoča le, da pomislim na petične Arabce, ki letujejo v mondenih krajih italijanske riviere in si želijo ogledati lepote še nasprotne, hrvaške obale, ali, če hočemo, tudi Pirana, Izole in Kopra.
S temi pa obubožanci, o katerih so govorili na Malti in vsak dan govorijo v medijih, nimajo nič skupnega, razen morda jezika in, recimo, vere, če jo prvi, polni denarja, in drugi, polni revščine, sploh še imajo.
Če nas že nočete strašiti v zvezi z migrantskimi izzivi, spoštovani dr. Cerar, nas opozarjajte s kakšnim bolj verjetnim scenarijem, ne s takimi floskulami. Brez zamere. Obstaja pa res možnost, veliko manjša verjetnost, da je moja malenkost v zmoti, a bi bilo treba s prepričljivimi argumenti ovreči moje teze in razumevanje stvari.
Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec