Atlas oblakov nam ne bo pomagal gibati se med oblaki, sprehajati se po svetlih kopastih »karfiolah« ali po tankih, zmrznjenih cirostratusih. Kar se oblakov tiče, lahko le letimo skoznje, nad njimi, pod njimi, to pa je tudi vse. Bomo pa s pomočjo Atlasa oblakov spoznali, za katere oblake gre. Lahko bi temu rekli tudi slovar oblakov, leksikon oblakov morda. Si predstavljate naslov Oblaki Slovenije? Ali pa Najlepši oblaki Slovenije? »Družinam z majhnimi otroki odsvetujemo ogled prevelikih nevihtnih oblakov« ali pa »Mali kumuluščki so prijazni in se jih brez strahu lahko dotaknete«. Po svoje Atlas oblakov res vabi, da si oblake ogledate in jih skušate spoznavati in spoznati, če vas vsaj malo zanima dogajanje na nebu in v naravi. Marsikaj vam lahko povedo o tem, kaj se dogaja v ozračju, a za to se boste morali vendarle bolj potruditi in se še o marsičem poučiti.
Atlas oblakov ni novodobna pogruntavščina. Meteorologi so ga sestavili že davno, bi lahko rekli. Meteorologija je pač znanost in v znanosti je vedno težnja po tem, da imamo pojme urejene, da se ne mešajo hruške z jabolki. Vreme je pač svetovni fenomen, in če bi oblake v različnih delih sveta poimenovali različno, bi bili na najboljši poti do zmede. Tudi kot meteorolog si je včasih dobro ogledati ta atlas, še posebno v časih, ko novodobni »guruji« svarijo z raznimi vremenskimi zarotami in kažejo razne posnetke oblakov, češ, takih pa včasih ni bilo, ampak se pojavljajo v zadnjem desetletju, dveh…
Neznanje seveda ni opravičilo za to, da zagovarjamo napačne trditve. Žal, pravzaprav na našo srečo, sem lahko doslej za vse take fotografije raznih oblačnih pojavov poiskal meteorološko razlago, zakaj so ti pojavi nastali. Včasih tudi kakšne stare fotografije lahko ovržejo razne teorije o tem, da včasih za letali niso nastajale bele sledi, da pred denimo dvajsetimi leti ni bilo koprenaste oblačnosti in podobno.
V Atlas oblakov poglejte, pa boste videli, kaj vse je narava zmožna. Lahko bi ji čestitali za izvirnost.
