Kar prek čevljev in čez hlače sem si do kolen potegnil debele rdeče volnene dokolenke brez stopal in z okrasnimi cofki. Potem sem oblekel težek plašč iz dolgega sivorumenega resastega krzna, ki mi je segal skoraj do kolen. Takoj mi je postalo vroče in vonj po ovčji koži, pomešan s starim prahom, mi je navlažil nos in oči. Pomislil sem, alergija, eh, bom že zdržal! Potem sem si moral okoli pasu obesiti dva velika zvonca, ki naj bi mi cingljala na hrbtu in me tolkla vsak po eni strani riti.
Danes vem, da je treba kar pošteno skočiti v zrak, če hočeš, da ti težka medeninasta zvonca res zazvonita!
Na vrsto je prišla impozantna kurentova maska s črnimi brki, rdečim jezikom in rogovi, okrašenimi s perjem. Bom sploh lahko dihal? Zajel sem sapo in si jo nekako le poveznil na svojo preveliko glavo. Maska mi je spredaj segala čez grlo do prsi in zadaj skoraj do lopatic. Dihati se je sicer dalo, le videl sem bolj malo. Kar pošteno je bilo treba glavo vrteti v vse smeri, da sem lahko gledal okoli sebe. Pa tudi maska sama ni bila lahka. Nositi celotno opravo je bilo tako, kot da bi nosil s sabo še nekoga.
In prav to me je po prvih korakih v kurentovi maski najprej spreletelo. V meni se je zbudil še nekdo. Neke prazgodovinske, primarne, katoliki bi rekli poganske, sile so se mi zajedle v misli. Nihče mi nič ne more! Zdaj sem kurent! Mitološko bitje, povezano z naravo in njenimi najvišjimi in najmočnejšimi silami! Zame ne velja noben človeški red! Zame ne veljajo nobeni zakoni, družbene ureditve in še posebej ne zlagana dvolična morala današnjega sveta.
Zdaj sem res svoboden! Osvobojen tudi svojih zadreg in kompleksov! Z ježevko v roki sem strah in trepet mrzli zimi! Sonce in ptičje petje prinašam ljudem! Zdaj sem res svoboden in vseeno mi je, kaj bo jutri in kaj je bilo včeraj! Zdaj se lahko požvižgam na vse! Čas se je ustavil in zdaj sem res sam svoj bog!
Morje in galeb
Če me ne bi maska pošteno ožulila, saj sem si v ihti okoli glave čez čelo pozabil zavezati ruto na dvojno debelino, bi bil lahko kurent še nekaj minut. No, pa tudi zvonci so napravili svoje, zato sem bil kar vesel in dobesedno olajšan, ko sem jih snel in slekel debel kožuh. Uf, tole pa je bilo doživetje. Zdelo se mi je, da sem skakal celo večnost, pa je minilo samo deset minut. Očitno vseeno dovolj časa, da sem zbudil kurenta v sebi.
Hvaležen gospodarju oljarne, ki mi je posodil svojo kurentovo opravo, sem z rdečima buškama na čelu plačal bučno olje, po katerega sem pravzaprav prišel, in se odpeljal domov. V vzvratnem ogledalu sem med vožnjo občasno občudoval obe veliki buški, ki sem si ju priskakal, in zazdelo se mi je, da pravzaprav sploh nista buški, ampak skrita rogova tiste dragocene osebne svobode, ki jo nosim v sebi.
Osebne svobode, o kateri, vsaj zame, poje tudi tista prekrasna dalmatinska pesem o galebu. Velikokrat si namreč, utrujen od sedanjosti, pričaram sliko, kako ležim na toplem belem produ na morski obali in iz misli preganjam vse svoje načrte in obveznosti. Morje mi z majhnimi valovi hladi stopala. Veter mi piha čez obraz in se igra s toploto sončnih žarkov, ki mahajo zlatemu dnevu v slovo. Visoko nad mano, sredi modrine brez oblačka, gledam galeba, kako jadra z vetrom in šteje valove. Gledam ga in z njim letim, kot pojejo verzi, brez strahu in brez skrbi. Letim visoko nad morjem in vseeno mi je, da Madžarska nima morja, če mi je v tako poetičnem trenutku dovoljeno malo heca.
Včasih je bila osebna svoboda ideal vsakega razmišljajočega in ustvarjalnega posameznika. V totalitarnih režimih in diktaturah enoumja še posebej. Umetniki so kar tekmovali v izumljanju prispodob in dvosmislov, s katerimi so lahko izrazili svoja iskrena čustva. Pesmi so bile zaradi tega bolj duhovite, slike bolj inovativne in romani bolj sočni. Filmi so prikazovali eno in pripovedovali čisto nekaj drugega.
Seveda samo tistim, ki so imeli sposobnost in domišljijo za razumevanje metafor. Tistim, ki so znali prebrati med vrsticami, in tistim, ki jih ni bilo strah razmišljati z lastno glavo. Večina je pač, tako kot vedno, zgrešila vsebino in se zadovoljila z embalažo.
V šoli smo se včasih učili o vsebini, in ne o embalaži. Učili so nas, kako ločiti zrno od plevela, kako v temi najti luč in da je skrita lepota vedno lepša od javne. Učili so nas, da velja resnica več kot denar in da se moramo za ideale boriti. Da moramo ceniti iskrenost umetniške izpovedi in čuvati krhkost osebnega umetniškega izraza. Učili so nas, da se ceni originalnost v izrazu in pogum v izvedbi. Da si nagrade zaslužijo iskalci novega in častilci lepote. Učili so nas, da lahko umetnik ustvarja vrhunska umetniška dela samo, če je popolnoma svoboden v ustvarjanju. Zato je svoboda postala osebni ideal in skoraj sveta beseda.
Paradoks je v tem, da naj bi vse to veljalo tudi danes, le da so se definicije pojmovanj, kaj je iskrenost v ustvarjanju, kaj je originalnost v izrazu in kaj pogum v izvedbi, spremenile.
Danes velja, da če Murko zapoje, da je srečen, ker je moški, da je to iskrena in vse hvale vredna originalnost v izrazu, kot tudi pogum v avtorskem ustvarjanju. Seveda namenoma pretiravam, ampak mariborski slavček je prav simptomatično primeren za opis spremenjenih pojmovanj. Težko je razumeti, da lahko nekdo z aktualno osnovnošolsko izobrazbo res verjame, da se kakovost meri s številom ogledov in z vsem dobro znano visoko strokovnostjo anonimnih spletnih komentatorjev.
Vednost lanskega snega
Seveda so nam takratni režimi predavali in nam tudi današnji pridigajo ob klasičnih znanjih tudi svoje resnice. Vsak režim pač čuti globoko potrebo vzgojiti čim več generacij v svoje prihodnje volilce. To ni nič novega. Novost tiči v razčlovečenju, ki ga je neoliberalizmu uspelo uresničiti v rekordno kratkem času petindvajsetih let. V tem času je svet zamenjal vsebino za embalažo. Vrednost idealov je primerljiva z vrednostjo lanskega snega. Osebna svoboda izobraženega posameznika je postala ne samo nepotrebna, ampak tudi moteča, če ne celo sovražna aktualni družbenopolitični ureditvi. Novi svet si želi neizobraženih volilcev in ubogljivih vojakov. Spet zveni nekam znano, mar ne?
Lahko je opletati s tem, dokler se ne zaveš, da govoriš o svojih otrocih in vnukih. V imenu katerih smo baje gradili Novi svet, kot nas rad pouči Alfa samec, ko na kolenih prosi svojega boga odpuščanja.
Jasno mi je, da lačnih in žejnih osebna svoboda v mišljenju in ustvarjalnosti ne zanima. Ko te zebe in nimaš strehe nad glavo, ti je vseeno za skriti pomen in dodano vrednost. Ko si brez službe in denarja za šolsko malico svojih otrok, logično, najprej varčuješ pri obiskovanju koncertov, gledaliških in kino predstav, pri nakupu kakšne nove knjige, da nakupa kakšne umetniške slike ali grafike sploh ne omenjam.
Definicija osebne svobode je zelo širok pojem. Sega od pravice uveljavljanja osebnega okusa pri izbiri hrenovk v mesnici do izražanja domotožja na službenem obisku tuje države. Jasno je, da je osebna svoboda posameznika stvar posameznikovih hrepenenj in njegovega značaja, da je pravzaprav intimna zadeva, kamor naj ne bi segla roka nobene družbe.
Pa ni vedno nujno tako. Recimo, da ste avtor verzov, ki ste jih napisali po načelih humanizma in strpnosti do drugačnih, v duhu spoštovanja človekovih pravic na postulatih francoske revolucije, pa jih za izražanje svojih prepričanj in doseganje svojih ciljev, brez zadrege, uporabijo zagovorniki diametralno nasprotnih idej. Kaj storiti, ko so verzi, ki pojejo o neodtujljivi pravici do osebne, intimne odločitve posameznika, iztrgani iz konteksta in brez dovoljenja, v imenu drugače mislečih, zlorabljeni za doseganje političnih ciljev?
Kdo bo carinik na meji dveh različnih osebnih svobod?
