Še najbolj neuspešne nogometne ekipe trenerjev ne menjavajo prav pogosto s tolikšno frekvenco.
Ampak, razumljivo, navsezadnje je tudi sedanja vlada tretja v teh petih letih. Kot dlje trajajoča od prejšnjih dveh si je po poltretjem letu mandata ta teden omislila že drugo njenega, hm, malce deljenega zaupanja vredno osebo na čelu uprave SDH. Po dobrega pol leta vedejevstva na tem položaju.
Ducat milijard evrov. Petrol, Telekom, Luka, Triglav, Sava…
Po nezanikanem poročanju kolegov Mete Roglič in Sebastjana Morozova je to kadrovanje prve osebe upravljalca dvanajstmilijardnega premoženja v končnici med drugim potekalo takole: »... odločno navija najmanjša vladna stranka SD. V preostalih dveh koalicijskih partnericah so (...) manj navdušeni; še zlasti naj bi imeli pomisleke v DeSUS. Med drugim (...) letijo očitki, da je pretesno povezan z nekaterimi vodilnimi člani SD. A se SD po naših informacijah ne da. Na nedavnem koalicijskem vrhu naj bi njeni predstavniki jasno poudarili, da korektni koalicijski odnosi pomenijo tudi ustrezno sodelovanje partnerjev pri kadrovanju. Čeprav v SMC nenehno poudarjajo, da ima najmanjša vladna stranka glede na število poslanskih mest prevelike kadrovske apetite, je premier Miro Cerar Socialnim demokratom menda prisluhnil in jim zagotovil, da se bo za (...) imenovanje pri predsedniku nadzornega sveta SDH Damjanu Beliču osebno zavzel.«
Pretesno povezan, ustrezno sodelovanje pri kadrovanju, preveliki apetiti, osebno zavzel. Kaj je pretesno, ustrezno in preveliko, je stvar presoje, razprave in okusa, pri »osebno zavzel« pa ni prav veliko prostora za različne razlage.
Sir Oliver (tisti iz Alana Forda, ne Oliverja Twista oziroma beteceja) bi rekel: Halo, Bing, kako kaj brat? Ah, ne, že spet?! Muči se z imenovanjem? Povej mu, prosim, naj…!
Ko gre za zasebno premoženje v obliki kapitalskih deležev ali celotnih podjetij, ima lastnik pravico, da upravljanje z njim prepusti komurkoli, da le ta izpolnjuje zakonske zahteve. Za direktorja zasebnega podjetja je lahko imenovana povsem nesposobna oseba, brez primerne izobrazbe, značajskih lastnosti in malodane slehernih drugih kvalifikacij, da je le opravilno sposobna. Seveda ima tudi propad zasebnega podjetja družbene posledice, vendar je lastniku oziroma lastnikom bolj ali manj nemogoče preprečiti neodgovorno ravnanje, v tem primeru imenovanje (kar bi bilo tudi, z izjemo res skrajnih primerov, nezaželeno).
Tisto, čemur pravimo državna lastnina, pa je nekakšen sklad z množico deležnikov. Država kot nominalni lastnik delnic ali deležev v podjetjih z njimi ne sme razpolagati kot zasebni lastnik, temveč zgolj v interesu deležnikov. Skrb dobrega gospodarja zanjo ni dobri običaj, ampak obligacija, zaveza do teh deležnikov, običajno imenovanih davkoplačevalci, čeprav mednje spadajo tudi otroci, ki v resnici še ne plačujejo davkov (ampak so v glavnem olajšava).
Vendar, da ne bo nesporazumov, ker državo, javne zadeve, upravljajo na demokratičnih volitvah za to legitimirane politične stranke, država kot lastnik premoženja ne more biti apolitična. Vsako kadrovanje v SDH in posledično v podjetjih, v katerih holding v imenu države upravlja njene deleže, je nujno politično. In ker gre – in je v Sloveniji doslej vedno šlo – za koalicijsko upravljanje države, mora biti koalicijsko (usklajeno) tudi kadrovsko odločanje.
S političnostjo kadrovanja samo po sebi torej ni nič narobe, je pa imela doslej še vsaka slovenska vlada pri tem dve pomembni težavi. Prva je, da so stranke v Sloveniji, kljub na videz silovitim ideološkim nasprotjem med nekaterimi, v prvi vrsti pragmatična združenja posamičnih interesov, v političnem žargonu pa frakcij, ki imajo včasih skupne (zlasti priti ali biti na oblasti), včasih različne (zlasti ekonomske) interese. Že LDS v času Janeza Drnovška je imela težave s tem, pa potem SDS, socialdemokrati, ljudska stranka in zdaj še SMC. Biti v stranki, še toliko boljše na kakšni funkciji ali vsaj v prijateljstvu s strankinim človekom na vplivnem položaju, je, po domače rečeno, pomenilo lažje uresničiti posamične zasebne poslovne in karierne interese. Druga težava pa je, da so tovrstno zavezništvo s politiko iskali – zdaj pa je mogoče videti, da že povsem prevladujejo – predvsem ljudje, ki bi brez tega za vse življenje ostali anonimni svetovalci, preužitkarji v regionalnih razvojnih agencijah, nepomembni profesorji ali prodajne referentke. Če ne že kar poslovni pustolovci s te ali one strani roba zakonsko dovoljenega.
Kadrovanja (in druga »vmešavanja« države v upravljanje) zato v resnici praviloma niso bila politična, temveč koristolovska, obligacija do deležnikov pa je bila vselej v ozadju (včasih manj in večkrat bolj). Donosi na kapitalske deleže države/deležnikov tako niso mogli biti – če jih je sploh kaj bilo – kaj več kot pičli. Epizodni zaplet pri imenovanju članov uprave in nadzornega sveta SDH ta teden pa nam deležnikom jamči, da se v tem pogledu ne bo nič spremenilo. Razen nemara na slabše.
