Posebnost festivala Maravee je spoznavanje najrazličnejših oblik sodobnega umetniškega izraza, ki spodbuja spreminjanje vsakdanjosti v nepozabne trenutke odmaknjene pozabe, sanjarjenja in čudenja, povzetega že v samem imenu prireditve.
Rdeča nit letošnje edicije je igra v umetnosti in umetnost igre. Dimenzijo igrivega kot metaforo bivanja, obstajanja, razpetosti med pravili in svobodnim izrazom obljubljajo fotografije, risbe, kolaži in prostorska postavitev. Na subtilen in ironičen način, od rekreacije v smislu zabave in re-kreacije kot ustvarjalnega akta, se v svojih delih s tematiko igre soočajo Japonec in trije Slovenci: Kensuke Koike, Janez Vlachy, Boštjan Drinovec, Vesna Bukovec.
Prijetno presenečenje na tokratni razstavi je igranje z materiali, namenjeno (mlajšim) obiskovalcem. V soočenju z igro v umetnosti kakovostno izstopata Kensuke Koike (1980) in Boštjan Drinovec (1973); prvi navdušuje s presenetljivimi kombinacijami fotografij v skorajda nadrealistične kolaže. Izjemno učinkovito in povsem preprosto je ta igrivi umetnik združil na videz nasprotne podobe v nove, humorne in pomensko polne. Ti kolaži so izjemni, ker so le na videz nerodni in površni, v končnem učinku pa delujejo globlje, kot če bi bili spoji nevidno sestavljeni v fotomontaže.
Povsem drugačen je namen futurističnih in liričnih Drinovčevih objektov, ki obiskovalca zazibljejo v drugačne sanjske svetove, ki temeljijo na tehnologiji. Presenečajo s svojo utopično idejo, ki se razkrije na vrhu električnih vodov, nekakšnih dreves, kjer so krošnje zamenjali umetni oblaki, fotografije cvetic in mest, zasloni iz vej in zelenih listov ter računalniško vodene umetne inteligence, ki skupaj obljubljajo fotosintezo, torej svež zrak ter ugodno klimo povsod. Še bolj zanimivo bi bilo, če bi ti objekti tudi na razstavi delovali tako kot tisti v ljubljanskem parku ob Gradaščici, kjer se umetno drevo ponoči prižiga v različnih barvah in fotografskih podobah, s čimer pričara hudomušno živost in uspešno zlitje s parkovno botaniko.
Fotografski diptihi Janeza Vlachyja (1954) so portreti navadnih ljudi, ki skozi povsem banalne spremembe (fokus/zunaj fokusa, napihnjen balon iz žvečilnega in počen balon na koži…) kažejo, da v življenju in umetnosti le majhen odmerek igre lahko napolni rutinsko in dolgočasno vsakdanjost. Ta umetnost preseneča s preprosto idejo in dosledno izpeljavo, pogrešam pa čustveni odmerek in neki pomen med fotografijami, ki bi gledalca še globlje zapeljale v interakcijo.
Podobno preproste in na videz enostavne so risarsko izčiščene podobe »športnikov« z dodatki igrivih in humornih komentarjev Vesne Bukovec (1977). Humorne domislice se tukaj pojavljajo zgolj kot beleženje nekega psihološkega stanja športnikov ali umetnikov v odločilnih trenutkih brez konteksta. Kljub temu ostaja nepozabna natančna izpeljava zamisli v teh miniaturnih in ironičnih risbah. Igra v umetnosti je vsekakor nujna, če pa uspe umetnini izzvati iskren smeh ali pa je utopično »odštekana«, lahko celo preči manko kontekstov, ker gledalca zapelje v globljo interakcijo, ki skupaj ustvari podpomene in nove okoliščine.
