Če ne bi Danilo Kiš (1935–1989), ki velja ob nobelovcu Ivu Andriću za enega največjih jugoslovanskih pisateljev, razmeroma mlad umrl, bi prav v sredo dopolnil 82 let. A zdi se, da je bilo kratko življenje tega »pisatelja, ki potuje«, navsezadnje že pred odhodom v tujino – v Pariz, kjer se je za stalno naselil leta 1979 – dovolj radodarno s težkimi preizkušnjami, ki so zaznamovale njegovo osebno in literarno pot.
Kozmopolitsko nasledstvo
Kiševa družina se je zaradi judovskega rodu pred napadi madžarskih fašistov na novosadske Jude in Srbe leta 1942 umaknila na Madžarsko, v očetovo rojstno vas, a se pisateljev oče kljub temu ni izognil smrti v Auschwitzu. V času sprejemanja protižidovskih zakonov na Madžarskem so zato štiriletnega Danila krstili v pravoslavni veri, kar mu je rešilo življenje.
Konec štiridesetih se je s preostalo družino naselil v Črni gori, od koder je bila mati. Tam je obiskoval gimnazijo in začenjal pisati in prevajati poezijo madžarskih, ruskih in francoskih pesnikov. Kot je zapisal, je po materi podedoval nagnjenost k pripovedni mešanici dejstev in legend, po očetu, višjem inšpektorju državnih železnic, pa patetiko in ironijo: »Dejstvo, da je bil oče avtor mednarodnega voznega reda, ni brez pomena za moj odnos do književnosti: to je celotno kozmopolitsko in književno nasledstvo.«
V času študija književnosti je izšel njegov prvenec, roman Psalm 44, več odmevnosti pa je dosegel leta 1965 z romanom Vrt, pepel, ki je nastajal, ko je Kiš kot lektor za srbohrvaški jezik in književnost poučeval v Strasbourgu. Hermetično delo Peščena ura, posvečeno usodi Judov na Balkanu, mu je prineslo Ninovo nagrado za najboljši roman leta 1972; nagrado je Kiš nekaj let pozneje v znamenje protesta vrnil.
Grobnica za Borisa Davidoviča (1976), v kateri je kritiziral totalitarnost domačega stalinizma, mu je prinesla slavo druge vrste. Začeli so se močni napadi na knjigo – avtor, ki naj bi mu manjkalo »pozitivne vere v jugoslovanski socializem«, je bil zaradi oblastniškega navideznega distanciranja od stalinistične ideologije obtožen »samo« plagiatorstva in za zmeraj se je preseli v Pariz.
Kritik provincionalizma
Da je bil Kiš kritik provincionalizma domače kulturne in medijske krajine, je ob političnih kakopak vznemirjalo tudi srbske literarne kroge. Bil je velik poznavalec svetovne literature, kar je opazno pri njegovih literarnih postopkih, saj sodi med ene prvih jugoslovanskih predstavnikov postmodernističnega prepletanja faktov in fikcije. »Danilo Kiš nam je, sploh z Uro anatomije, na primerih pokazal, kaj je provincionalizem in kaj patetika ter kako pišejo pisatelji, ki nikoli ne zapustijo svojega doma,« se je na pogovoru o tujih pisateljih, ki bivajo v Ljubljani in ki so se navezovali na Kiševo usodo, strinjala tudi Svetlana Slapšak.
Kakšnih novih ugotovitev o temi sicer nismo slišali; makedonska pesnica in pisateljica Lidija Dimkovska je povedala, da dolgotrajna oddaljenost od doma tvorno vpliva na umetnikovo delo, sama v svoje pisanje tako vključuje tematiko raziskovanja identitete. Srbski pisatelj in prevajalec Ivan Antić je spomnil, kako je izkušnja tujine vplivala na pisateljevo rabo jezika: »Kiševa raba srbščine se je kristalizirala drugače, srbskim besedam je dal nov pomen.« Grk Anastasis Vistonitis pa je spomnil, da Kiš ni bil zgolj Jugoslovan, temveč svetovljan, ki bi bil zagotovo prejel Nobelovo nagrado za literaturo.
In Danilo Kiš je bil res svetovljan, ki je svoji kratki avtobiografiji zapisal: »Zadnja leta živim v Parizu, v desetem okrožju, in ne boleham za nostalgijo; ko se prebudim, včasih ne vem, kje sem: slišim, kako se kličejo rojaki, s kasetofonov v avtomobilih, parkiranih pod mojim oknom, pa odmeva harmonika.«