Čeprav se nam nekatere stvari danes zdijo samoumevne, so bile še pred nekaj desetletji čista eksotika. Semafor recimo. Res je sicer, da v zadnjih letih usmeritve urbane prometne ureditve nekako priporočajo krožišča, ker so bolj pretočna, a je tudi res, da bodo v mestih še dolgo kraljevala velika semaforizirana križišča. V Ljubljani so to križišča pri Delavskem domu, Bavarskem dvoru ter na vseh vpadnicah, se pravi na Tržaški, Celovški in Dunajski cesti. Za večino voznikov so ta križišča v času prometne konice najhujše zlo v mestu.
A še pred nekaj desetletji je bil semafor neznano čudo. Prvi semafor na svetu so sicer pred dobrimi stotimi leti postavili v Londonu, na križišču pred britanskim parlamentom. Ni imel luči, temveč premične smernike, ki jih je premikal policist. V Sloveniji smo promet začeli promet urejati precej pozneje. Šele po drugi svetovni vojni je bil vpeljan desnostranski promet. Pred tem so vozovi in redki avtomobili vozili po sredini ceste. Leta 1949 je bilo v Ljubljani registriranih 852 avtomobilov.
»Proti koncu petdesetih let pa je postopoma začela naraščati motorizacija. Mesto je veliko investiralo v obnovo in gradnjo cest, že leta 1955 je bilo v Ljubljani registriranih 1490 avtomobilov,« je na portalu zgodovinanadlani.si zapisal zgodovinar David Petelin. Tedaj so v mestu tudi prepovedali vožnjo z vpregami. Na križiščih so promet urejali miličniki, ki so komunicirali z redkimi avtomobili in jih usmerjali skozi križišče.
»Za naravnost si mu moral pohupati enkrat, za desno dvakrat in za levo trikrat, on pa je za vsak avto posebej pokazal, naj spelje,« je v intervjuju v Playboyu razložil lobist Božo Dimnik.
Prometna vzgoja v izložbi Name
Za vseh skoraj 1500 ljubljanskih avtomobilov so 30. decembra 1956 končno postavili prvi poskusni semafor. Visel je nad križiščem pri Delavskem domu ob Gosposvetski cesti in tudi tega je tako kot prvega londonskega upravljal miličnik, pač po potrebi, kadar je pripeljal kakšen avtomobil. Pobudo za postavitev prvega semaforja je dalo Tajništvo za notranje zadeve Občinskega ljudskega odbora Ljubljana, ki je menilo, da je urejanje prometa na križiščih zastarelo in »neekonomično, še posebno zato, ker prav prometnih miličnikov najbolj primanjkuje«, kot so leta 1957 zapisali v prvi številki revije Avto-moto.
Tajništvo za notranje zadeve je z zamislijo navdušilo Upravo za ceste, ki je plačala postavitev semaforja. Zanimivo je, da je bil prvi ljubljanski semafor domače izdelave. Izdelalo ga je ljubljansko podjetje TELA, kot so zapisali v reviji Avto-moto, so se »strokovnjaki na moč potrudili in je izdelek zelo kvaliteten.« Ker je bil semafor poskusen, so ga nenehno izboljševali. Za semafor na tedaj najbolj prometnem križišču so bili prepričani, da se je dobro obnesel, čeprav je sprva deloval le podnevi, ponoči pa je na njem utripala rumena luč, kar je pomenilo »da morajo biti vsi vozniki pri prečkanju križišča jako pozorni«.
Seveda je bila to popolna novost na ulicah, zato so v reviji tudi podrobno opisali, kaj semafor sploh je in kako deluje. V tistem času se je tudi začela bolj množična prometna vzgoja in celo v izložbah trgovin, recimo v Nami, so razstavljali prometne znake in razlagali njihov pomen.
Motorizacija Ljubljane je šla skokovito naprej. 21. aprila 1962 so uredili prvo semaforsko križišče pred leta 1959 odprtim predorom pod ljubljanskim gradom. Deset let pozneje je bilo v mestu že 19 semaforiziranih križišč. Z gradnjo novih vpadnic, Celovške in Dunajske ceste, je število mestnih semaforjev še naraslo. Leta 1987 je bilo v prestolnici več kot sto semaforjev, danes pa jih je več kot dvesto. Z naraščajočim številom avtomobilov pa e je začela seveda tudi gradnja prvih parkirišč in parkirnih hiš.