Anglež Andy Merrifield ima za sabo tako akademsko kariero profesorja geografije v Veliki Britaniji in ZDA, ki jo je opustil, ko se je namenil prepotovati Francijo peš in z oslom, kot bibliografijo marksističnega teoretika urbanega, ki jo je kronal s knjigo Novo urbano vprašanje. Kot bralec, ki se ne spozna na urbanizem, bi rekel dvoje: prvič, ta knjiga tudi takšnemu bralcu pomaga spoznati, kaj se pravzaprav dogaja v njegovem mestu; in drugič, ta Merrifield je tako navdušen nad revolucijo, ki jo priklicuje skoraj v vsakem poglavju, da sem se še sam (in to pri svojih letih) začel iskati na njegovem seznamu potencialnih revolucionarjev (ta seznam je res imeniten, saj obsega takšne like, kot so tajni in dvojni agenti, črvi v jabolku, veliki ubežniki in veliki zavračevalci).
Toda kaj je to – novo urbano vprašanje? Manuel Castells je leta 1972 napisal La Question urbaine (Urbano vprašanje), kjer je urbano definirano kot razmerje do podružbljenih dobrin in storitev ali tako imenovanih javnih dobrin, ki jih financira država: to so dobrine in storitve, kot so stanovanja in šole, bolnišnice in javni prevoz. Castells jih je imenoval »predmeti kolektivne porabe«, ker so funkcionalno pomembni za reprodukcijo delovne sile. Toda to Castellsovo Urbano vprašanje je danes že zastarelo, pravi Merrifield, ker je država, »namesto da bi ideološko in materialno podpirala ljudi, začela ideološko in materialno podpirati kapital, še posebej finančni in trgovski kapital«. Novo urbano vprašanje se je torej rodilo z neoliberalizmom, ko je kapital začel aktivno razlaščati proračun za kolektivno porabo ter »napihovati vrednosti zemljišč, saj urbani prostor obravnava kot čisto finančno sredstvo«. Pri definiranju novega urbanega vprašanja se Merrifield opira na tezo Davida Harveyja, da je urbano zemljišče postalo blago in prizorišče »prisvajanja razredno monopolnih rent«. Toda na koncu ne izbira več besed: novo urbano vprašanje imenuje zajedavski urbanizem, ki grabi zemljišča in infrastrukturo, izdaja odloke o »zemljiščih posebnega pomena« in tako legalizira svoje zajedavske apetite.
Vsaj omeniti je treba tudi spis Klemna Ploštajnerja, ki je bolj kot spremna beseda dopolnilo Merrifieldove knjige: pokaže namreč, kako se lahko to delo bere kot knjigo o slovenski prestolnici. Kjer se je »novo urbano vprašanje« začelo v času tranzicije, z odprodajo družbenih stanovanj, nadaljevalo s strategijo velikopoteznih gradbenih projektov in s prenovo ljubljanskega mestnega središča. Dobili smo mesto kot spektakel, kakor Ploštajner imenuje ljubljansko podobo »zajedavske urbanizacije«.