Begunci so konec leta začeli prihajati v vedno večjih valovih. Decembra jih je bilo 690 in položaj se je zdel obvladljiv. Že konec januarja jih je bilo desetkrat več, 7958. Že 16. februarja so jih našteli 15.057. V Avstrijo jih je v istem času pobegnilo 180.000, drugi so prišli na balkansko pot, kjer so hitro dosegli število 19.857. V Sloveniji jih je ostalo 2361.
Svojim rojakom, ki so se pred njimi prebili v države zahodne Evrope in v Združene države Amerike, so pisali pretresljiva pisma. »Le kaj bo z nami? Samo en neugoden politični preobrat, pa nas bodo vrnili in potem pride tiso, pred čimer smo pobegnili: zapor, trpinčenje, deportacija, vrv.«
V Sloveniji so vse sprejeli, registrirali in jih namestili v sprejemne centre. Nastanil so jih v Veržeju, na gradu Borl, v Radencih, Štatenbergu, Rogaški Slatini, Jelšingradu, na Bizeljskem, v Brestanici, v sprejemnem centru v Črncih na Apaškem polju in v Murski Soboti. Zanje so po besedah vlade poskrbeli v skladu z ženevsko konvencijo, čeprav se je zaradi političnega položaja v sosednjih državah takšno ravnanje na trenutke zazdelo tvegano, ker bi utegnilo povzročiti še ostrejše preglede na mejah in ohladitev odnosov. Panike ni bilo nobene. Okoliško prebivalstvo jih je sprejelo z razumevanjem, da gre za ljudi, ki niso imeli nobene izbire, in je kazalo do njih simpatije.
Vlada je v skopem sporočilu za javnost sporočila, da ravna v skladu z ženevskimi konvencijami in drugimi mednarodnimi sporazumi. Civiliste in vojake so obravnavali enakopravno. Bilo je jasno, da je med njim veliko ekonomskih migrantov, vendar niso bili obravnavani ločeno. Med pribežniki je bilo veliko družin z otroki, vendar je na samem začetku begunskega vala prišlo tudi osem »topniških častnikov in veliko vojakov s polno bojno opremo«, ki se niso hoteli udeležiti vojaških spopadov. Nadzor nad skrbjo za begunce je prevzel visoki komisariat Združenih narodov, v ministrstvu za notranje zadeve pa so birokratsko povedali, da je »prehrana beguncev organizirana po kalorični vrednosti mednarodnega Rdečega križa, čeprav je bila prej, ko je bilo beguncev manj, ta lestvica večja«.
Vsi begunci so bili Madžari. Konec leta jih je 180.000 čez zeleno mejo zbežalo v Avstrijo. Ko je vojska zaprla meje, pa jih je dvajset tisoč pribežalo čez slovensko, hrvaško in srbsko mejo in na tej strani dobilo zatočišče.
Vem, da tole zveni bizarno in izmišljeno, vendar je vse res in dokumentirano v knjigi »Kam gremo, prijatelji? V svet.« Zbornik, ki ga je uredil Attila Kovács, so s podnaslovom »Slovenija in madžarski begunci v letih 1956 in 1957« prejšnji teden predstavili v madžarskem kulturnem centru v Ljubljani. Nastal je na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani v sodelovanju z madžarskim veleposlaništvom in drugimi madžarskimi ustanovami.
Predstavitev je najprej zvenela kot potegavščina ljudi, ki živijo od politične satire. Isti teden je madžarska vlada napovedala, da bo beguncem prepovedala gibanje po Madžarski, jim prepovedala prehod v druge države in jih zaprla v koncentracijska taborišča. Madžarska je od poletja 2015 avantgarda sovražnega odnosa do migrantov in je prva vpeljala zaporo meja z bodečo žico in prva zavrnila prerazporeditev azilantov iz zahodne Evrope.
Sama ima z begunci iz svoje države popolnoma drugačno izkušnjo in nasproten odnos. Leta 1956 so se Madžari tako kot šestdeset let kasneje Sirci najprej s političnimi demonstracijami, potem pa z orožjem uprli sovjetski dominaciji in zahtevali demokracijo. V nekaj mesecih je bilo ubitih 2500 Madžarov in 700 sovjetskih vojakov, padla je vlada, Sovjetska zveza pa je nad upornike poslala tanke. Ko je bilo jasno, da je država pod neposredno vojaško okupacijo, so uporniško razpoloženi Madžari začeli skozi Avstrijo bežati na zahod. Ko jih je prebežalo 180.000, sta sovjetska in madžarska vojska nepredušno zaprli mejo. Josip Broz - Tito je politično podprl sovjetsko invazijo, vendar je hkrati odprl meje za begunce. Preden so sovjetski vojaki zaprli še južno mejo, jih je prišlo 20.000. Od tukaj se jih je velika večina odselila naprej v zahodnoevropske države, največ v Belgijo, Francijo, Nemčijo in Švico. V Slovenijo jih je prišlo 2361. Sedemindvajset se jih je odločilo, da ostanejo, devet so jih prisilno vrnili, dva sta umrla, vsi drugi so se odselili drugam. V Sloveniji se jih je v begunskih centrih 14 tudi rodilo. Tudi dojenčki so odšli drugam.
V poročilu Službe državne varnosti, ki ga navaja Attila Kovács, piše, da z zahodno orientiranimi izobraženci in ljudmi, ki so pobegnili zaradi sodelovanja v revoluciji z orožjem, ni bilo nobenih težav. Potrpežljivo so čakali na izselitev v druge države. Ljudje, ki niso zbežali zaradi političnih razlogov, se niso znali odločiti, kam bi se radi izselili, izjave o svoji izselitvi so vedno znova spreminjali in s tem administraciji povzročali veliko dodatnega dela. Sitnosti so bile z mladimi izobraženci in mladino. »Bili so zelo nedisciplinirani, nepotrpežljivi in pri svojih zahtevah tudi zelo nesramni.« Za zamudo pri izselitvi so krivili jugoslovanske oblasti in se neprestano sklicevali na deklaracijo OZN o beguncih. Glavna pripomba je bila nekoliko ironična, da »so občutili našo demokracijo, ki so jo izkoriščali v negativnem smislu«.
Madžari so bili v enakem položaju kot danes Sirci, le da jih Slovenci niso obravnavali kot varnostni problem, ampak kot humanitarno vprašanje.
