Čeprav so krofi pustna tradicija, je treba priznati, da so ti sladki ocvrtki iz kvašenega testa z današnjega stališča vse prej kot zdrava hrana. Še posebno slovenski krofi, ki so milo rečeno veliki in je zmagovalec tisti, ki mu uspe pojesti več kot enega. Kajti pri nas se jejo dunajski krofi, ne pa tisti majhni preluknjani ameriški donutsi, ki si jih za malico v škatlah nosijo televizijski policisti.
»Ich bin ein Berliner«
Zgodb o nastanku dunajskih krofov je veliko. Menda niti niso dunajski, ampak rimljanski. Res je, da v veliko kulturah jedo ocvrto kvašeno testo, le da je navadno brez polnila, zato ni čudno, da je nekaj nejasnosti o izvoru dunajskih krofov. Po legendi jih je izumila pekovka Cecilija Krapf, ki je verjetno prvi krof ocvrla leta 1690, čeprav so v Avstriji prvi zapisi o krofom podobnih slaščicah že iz 13. stoletja, prvi recept pa je iz leta 1486. Kakorkoli že: v 18. stoletju so krofi na Dunaju postali priljubljeni, saj so jih v krčmah delili brezplačno, ob dunajskem kongresu leta 1815 pa so jih pojedli neverjetnih deset milijonov.
Toda kaj, ko se ta isti krofi z marmelado v Nemčiji (pa tudi v Franciji, na Nizozemskem in celo v Turčiji) imenujejo Berliner Pfannkuchen in naj bi bil avtohtona berlinska slaščica. V zvezi s tem se vedno omeni tudi urbana legenda, da John F. Kennedy leta 1963 v Berlinu ni dejal »Sem Berlinčan«, temveč »Sem krof«, ker naj bi uporabil nedoločni člen in torej rekel »Ich bin ein Berliner«. A brez skrbi, to je res le legenda, vsi Berlinčani so natančno razumeli, kaj je povedal, in nihče ni mislil, da je krof, saj tam krofom preprosto rečejo le Pfannkuchen.
Ne glede na to, ali izvirajo iz Rima, Dunaja ali Berlina, je za pusta treba pojesti vsaj en krof. Pa čeprav vaš želodec ne prenese kepe ocvrtega kvašenega testa. Za pusta so tradicionalne tudi druge slaščice. Denimo na debeli četrtek se je krhke flancate, a ti so bolj kot pri nas priljubljeni v Istri, kjer so celo najpomembnejša pustna slaščica. Včasih je bila na pustni mizi vedno tudi ocvirkova potica oziroma ocvirkovka, a je že skorajda izumrla, predvsem zato, ker jo pripravljajo le še prave gospodinje, v supermarketih pa je ni naprodaj. v nasprotju s krofi, ki se v teh dneh prodajajo povsod, od bencinskih črpalk do najbolj cenenih diskontov.
Trojanski velikani in bogato obložen krof iz Velikih Lašč
Zato res ne gre drugače, kot da v tem tednu pojemo vsaj en krof. Toda kje ga kupiti? Kje imajo najboljše krofe? Težko bi rekli, da doma, saj če gospodinja ni vešča cvrtja kvašenega testa, krof lahko postane goba za olje. Zato bi morebiti lahko vsaj v tem primeru prisegali na preizkušene cvrtnike krofov. Pri tem bi vesoljna Slovenija nemudoma vzkliknila, da so najboljši seveda na Trojanah. Pri Konšku na Trojanah se je kuharica Rada leta 1961 odločila, da bo za pusta ocvrla krofe, ki so se nemudoma zapisali med legende. Za vsakega pusta jih prodajo sto tisoč, a so priljubljeni vse leto. Niti Trojanski predor ni mogel ustaviti trojanske krofomanije, čeprav so megalomanski – po normativu tehtajo natančno 1/5 kg – in je res nerodno, če se vam med vožnjo, ko se gostite s toplim krofom, po hlačah pocedi vroča marmelada. Čeprav so pravi le krofi z marelično marmelado, jih na Trojanah polnijo tudi z vaniljevo kremo, oblivajo s čokolado in posipljejo s kokosom.
Najboljši krofi so očitno rezervirani za majhne kraje. Tako sta pri Velikih Laščah celo dve gostilni, ki slovita po krofih. Pri Kuklju so specialisti za kvašeno testo in pustna pojedina se konča z ocvirkovko in seveda krofi. Ti so nekoliko manjši kot na Trojanah in precej manj industrijski, kar pomeni, da na pogled niso vsi enaki, ampak zelo blizu domačim krofom. Nedaleč od Kuklja v Pijavi Gorici je družinska gostilna Čot, tudi stara tradicionalna gostilna, kjer se pojedina konča s krofom, ki so jih začeli peči leta 1965. Njihovi krofi se po velikosti lahko kosajo s trojanskimi, za nameček pa imajo še posebno varianto krofa, princes krof, ki je prerezan, nadevan z marmelado in smetano, prelit s čokolado in da bi bil res pompozen, še okrašen s pisano koktajl palmo. Takšen je lahko brez konkurence zvezda karnevala.
Ljubljanski krofi tudi iz pirine moke
Toda tudi v Ljubljani je nekaj pregovorno dobrih krofov. Recimo dva meseca na leto jih pečejo v črnuški slaščičarni Rašica in okoličani jih strašansko hvalijo. Prav tako so priljubljeni krofi iz hotela Slon, ki jih dva tedna pred pustom začnejo prodajati na stojnici v Čopovi ulici. Krofi in božična potica sta edina izdelka, ki sta ostala od mitske Slonove delikatese, ki je sicer Ljubljančane razvajala še s prvim ajdovim kruhom z orehi, s krvavicami in tatarskim biftekom, obveznim asortimentom narezka sedemdesetih let. Pri Slonu so krofe začeli peči pred približno štiridesetimi leti, okoli pusta jih spečejo od 20.000 do 30.000. Pri tem je treba poudariti, da boste pri Slonu dobili le krofe z marelično marmelado, take, kot se spodobi. Slonovi krofi veljajo za drage, a zelo okusne, za mnoge najboljše v prestolnici.
V zadnjem času so med boljšimi jedci bolje ocenjeni tudi krofi iz E.Leclerca, kjer delajo tako ameriške kot dunajske krofe. Oboji so za trgovinski nakup solidni, precej boljši kot v drugih supermarketih. A če se vam zdi od 400 do 600 kalorij, kolikor jih ima povprečen krof, res pretirano in bi raje kaj modno zdravega, so zelo priljubljeni pirini in kamutovi krofi, ki jih imajo v trgovini Zrno do zrna na Trubarjevi v Ljubljani. Ne glede na zapovedi zdrave prehrane pa bi veljalo vsaj enkrat na leto upoštevati ljudsko modrost, ki veli, da se poleti ne bo sušilo seno in jeseni repa ne bo debela, če se za pusta ne bomo najedli krofov.
