Filmski producent je najbrž poklic, ki si ga marsikdo predstavlja, kot ga prikazujejo hollywoodski filmi: z nogami na pisarniški mizi, kako med kajenjem cigare odpušča režiserja in sklepa milijonski posel. Resničnost je v Sloveniji popolnoma drugačna: producenti so namesto od bogatih vlagateljev, ki bi v filmu videli ekonomsko ali statusno naložbo, pretežno odvisni od omejenih domačih in težje dostopnih tujih javnih financerjev.
To je še posebno velik izziv za nekoga, ki se kot producent šele postavlja na noge, opozarjajo v novoustanovljeni sekciji Prodorni producenti pod okriljem Društva slovenskih producentov. Sploh ob absurdno nizki državni podpori filmu, nas opominja Marina Gumzi, predstavnica sekcije, sicer pa producentka in direktorica produkcijske hiše Nosorogi, ki se usmerja v avtorski film mlajših režiserjev ter na mednarodne koprodukcije.
»Juniorji« za filmarje pogrešljivi
Ključna razlika med uveljavljenimi in mlajšimi producenti je ta, da delujejo v drugačnem okolju. »Včasih je bilo v Sloveniji nekaj več denarja in logika razdeljevanja je bila drugačna, produkcije so bile lahko samozadostne znotraj Slovenije,« pravi producent mlajše generacije Tilen Ravnikar, ki deluje v produkcijski hiši Felina Films, kjer delajo tako reklame kot televizijske serije in filme. Domačih sredstev je danes premalo, producenti močno pogledujejo k evropskim sredstvom, h koprodukcijam, saj brez tega zahtevnejšega filma kmalu ne bodo mogli več narediti.
V preteklosti v slovenskem avdiovizualnem prostoru ni bilo zadostnega generacijskega »obnavljanja« producentov, se strinjata oba sogovornika. To je deloma posledica dolga leta neobstoječega študija produkcije pri nas, ki zdaj na AGRFT končno obstaja, deloma pa je vzrok za to politika financiranja filmov, ki je dolga leta sredstva koncentrirano namenjala samo nekaj večjim producentom, ki so filme lahko posneli brez pretirane potrebe po iskanju dodatnih, mednarodnih sredstev. Problem pa je deloma tudi v samih producentih. V Sloveniji v praksi nismo prevzeli položaja »producenta juniorja«, ki ga poznajo v tujini in je logična stopnica v hierarhiji dela producenta.
Nujna je načrtna promocija
Vseeno pa je v zadnjih letih producentov iz mlajše generacije več kot kadar koli prej, pravi Gumzijeva. To je verjetno tudi posledica spremenjene politike financiranja, saj je Slovenski filmski center odprl prostor za več produkcij in posebno za kratke filme. Prav v tem času je svoje filme ustvarila generacija zelo uspešnih mladih ustvarjalcev, med njimi Rok Biček, Matjaž Ivanišin, Špela Čadež, Žiga Virc…
»Morda sicer mladi slovenski film nima prepoznavne sorodne estetike, a dalo bi se najti skupne imenovalce in to 'zapakirati' celo v blagovno znamko. Je pa tak rezultat lahko le plod načrtne promocije, marketinga in koordiniranega sistemskega dela,« je prepričana Gumzijeva, ki opozarja, da je Hrvaški s koordiniranim delovanjem države, filmskega centra pa tudi stanovskih združenj in angažiranih posameznikov v zadnjih letih uspelo doseči nekaj podobnega. Pri nas bi bila takšna akcija za popularizacijo slovenskega filma skorajda nujna. Sekcija Prodorni producenti sicer ni »per se« kritična ali uporniška do drugih generacij delujočih producentov, niti sami po sebi ni posebno alternativna. Prav nasprotno: stavijo na medsebojno učenje, deljenje izkušenj, izmenjavo znanj in informacij. Za izboljšanje profesionalnega okolja so že pripravili nekaj pobud za SFC in ministrstvo.
Zakaj bi se mlad režiser sploh odločil, da dela z mladim producentom, in ne z nekom, ki ima 20 let referenc in izkušenj ter že ima zaupanje financerja? »Zato ker gre pri nastanku filma za sodelovanje, razumevanje, za komunikacijo, ta pa je znotraj generacij drugačna,« odgovarja Gumzijeva. »Da se povežeta režiser in producent iste generacije seveda ni nujno, niti to v vseh primerih ni nujno boljše, v splošnem pa je za zdravje okolja nujno, da se redno ustvarjajo generacijska zavezništva.«
