Skladatelj sodobne glasbe Pavel Mihelčič in mojster pisane besede Milan Dekleva sta se dolga leta srečevala in se prijazno pozdravljala, toda prvič sta spregovorila šele pred dobrim letom, ko sta bila gosta na Arsovem večeru. Obljubila sta si, da nekaj ustvarita skupaj. Tako je nastala njuna operna črna komedija Božji delec.
Mihelčič se je že nekaj časa ukvarjal z idejo komorne opere, nekaj taktov je po motivu enodejanke Čarobna noč Sławomirja Mrožka že napisal, nato pa vse skupaj opustil. Dekleva je sicer Mrožkovo delo poznal, a si ni mogel kaj, da ni vse skupaj obrnil po svoje in na glavo: libreto je zdaj cepljen na verz Williama Shakespeara, kot tudi na značilno igrivo duhovitost samega pisca.
Od atonalnosti k tonalnosti
Mihelčič je nedavno verjetno prvi na svetu napisal čisto prave kompozicije za igranje s kamni, tokrat pa je komorno opero napisal tako, da je orkester sestavil izključno iz tolkalnih inštrumentov. Predvidel je kar 53 tolkalnih inštrumentov, na katere bodo igrali samo štirje tolkalci. »Opero primerjam s filmom, zato jo je treba narediti slogovno in tudi sicer razgibano. Vsakemu nastopajočemu sem izoblikoval drugačen karakter; pevka denimo teži od atonalnosti k tonalnosti, pevca pojeta bitonalno, na koncu pa se vsi glasovi zlijejo,« je povedal skladatelj.
Libretist pa je dodal: »Ker bo to opera, bo imela glasba velik pomen. Pevci naj bi imeli zanimive arije, duete, tercete, dal sem jim enakovredne vloge. Osnovna ideja je trikotnik med moškima in žensko, pri čemer je ona malce demonična; to idejo sem ohranil od Mrožkove predloge, karakterje pa sem oblikoval po svoje. Zanimivo mi je, ker imamo tri plasti: peto govorico, pogovorni jezik in vmes še nekakšen pevski recitativ. To dodatno kolorira tudi besedilo in mu daje absurden značaj, kar sem tudi sam želel.«
Mlada operna in gledališka režiserka Eva Hribernik, ki je tudi flavtistka, živi v Bologni in režira tako v Italiji kot Sloveniji. »V dramskem gledališču se veliko bere in analizira, tukaj pa se tudi veliko posluša. Pri delu mi je bilo posebno zanimivo, ker nismo imeli nobenih posnetkov, saj bomo opero šele krstili, in smo si morali pomagati z midi posnetki, klavirjem in tolkalci. Seveda pa je bil največji privilegij ta, da se nam je pridružil tudi sam skladatelj.«
