Dramaturginji Nina Šorak (režiserka predstave) in Urša Adamič sta pretekli konec tedna premierno predstavili odrsko adaptacijo tega romana. Zamislili sta si ga v formi, ki posnema televizijsko dokumentarno oddajo, z napovedovalcem Ivanom Lotričem, najbolj prepoznavnim glasom tega žanra, v »offu«, kar korespondira s tretjeosebnim pripovedovalcem v romanu (ki pa je nesmrtni duh, potomec Vonnegutovega standardnega vsevednega pripovedovalca). Kar se s takšno adaptacijo na veliko žalost izgubi, je ravno pisateljeva najmočnejša točka – humor. Novemu gledališkemu okolju se torej roman ni najbolje prilagodil, vsi pa vemo, kaj to po Darwinu pomeni. Kar je ostalo, je precej pusta naracija. Predstava pri tem ni osamljena, gre za širši trend, kjer se pripoved po obdobju »postmoderne« fragmentiranosti z jasno intenco vrača na gledališke odre. Zanimivo je, da pogosto ravno v postapokaliptičnih ali vsaj postekokatastrofičnih scenarijih, najbolj jasno nazadnje denimo pri predstavi Drugi sočasno Matije Ferlina ali Tam daleč stran kolektiva Beton Ltd. V nasprotju z zgoraj omenjenima predstavama pa se v Evolucijskem zdrsu ta dokumentaristična naracija ne sklada najbolje z načini igre, ki se jih poslužujejo Rok Kravanja, Zala Ana Štiglic in Nataša Živković. Zanaša jih od pretiravanja in karikiranja do skoraj naturalistične igre, ki pa v kombinaciji s »trashy rekviziti« (dojenčica je plišasti jelen) ne more zares učinkovati. Tudi sicer je vizualna podoba (Pila Rusjan in Lenka Đorojević) zasnovana izrazito »hipstersko«, množi protislovno, kičasto, a na svojevrsten način vseeno estetizirano podobje (kot lestenci so po dvorani razobešene trofeje jelenov) in ne skriva zaodrja in ne oblači praktikablov. Velik del scenografije je zasnovan kot videoprojekcija in se preliva z živo igro tako, da animira figure (odsotnih) ljudi. Tudi uvodna in zaključna špica (avtorica glasbe je Kukla) in kostumografija se popolnoma prilegata temu estetskemu konceptu.
Še najbolje v tej situaciji delujejo gibalne rešitve Nataše Živković – denimo tista, ko kot znanstvenica Maria s plesom animira sence »primitivk«, preden jih ročno oplodi – saj vrnejo situaciji nekaj izgubljenega humorja.
Fantaziranje o življenju čez milijon let, tudi v gledališču, je gotovo kratkočasno in ga vsi potrebujemo kot nadomestilo za travmatično dejstvo, da o lastni bližnji prihodnosti ne moremo reči nič ali vsaj nič dobrega. Ampak za Vonnegutovo voljo, dajmo to počet z več domišljije, predvsem pa več humorja. Potem bomo tako vsi umrli. Tako gre to.
