Predelovalci lesa pogodbe s kupci svojih izdelkov podpisujejo v začetku leta, zato morajo najpozneje takrat vedeti, koliko surovine bodo imeli na voljo. H koncu gre že drugi mesec novega poslovnega leta, pa tega še vedno ne vedo. Nasprotno, SiDG je z brezglavim ravnanjem povzročil kaos, ko je zainteresirane kupce 8. decembra 2016 najprej pozval, naj povedo, koliko lesa potrebujejo in po kakšni ceni bi ga plačali. S tem je napovedal, da bo hlode iz državnih gozdov prodal najboljšemu ponudniku, kar kot dober gospodar mora storiti. A ni. Videli so, da so (pričakovano) najvišje cene ponudili avstrijski kupci in slovenski prekupčevalci, zato si je vodstvo SiDG na pol poti premislilo in 4. januarja letos objavilo cenik prodaje lesa (ponudbe kupcev so očitno postale cenik), ta teden pa je 146 izbranim kupcem (ponudbo jih je oddalo 250) poslalo osnutke pogodb o dobavi lesa.
Prejemniki pogodb so nad skromnimi količinami, ki so jim jih dodelili, povečini razočarani, ni pa nujno, da so razočarani vsi. Podatki o kupcih so namreč poslovna skrivnost, zato ni znano, kdo bo letos žagal in predeloval slovenski državni les: uspešna slovenska podjetja, ki so prevzeto blago sposobna plačati, Avstrijci, ki so za les pripravljeni plačati več, preštevilni žagarji, ki bi državni les imeli, a nimajo denarja, da bi ga kupili, ali preprosto mešetarji, ki ga bodo iz gozda odpeljali naravnost na italijanske in avstrijske žage.
Politiki, zlasti kmetijski minister Dejan Židan, so ustanovitev še enega državnega gozdarskega podjetja opravičevali s tem, da bodo z njim zajezili izvoz hlodovine v Avstrijo in slovenskim žagam zagotovili več domače surovine. Toda ministra ni mogoče držati za besedo drugače kot tako, da SiDG javno objavi seznam kupcev državnega lesa in količino, ki jo je namenil vsakemu od njih. Nesprejemljivo je namreč, da se podjetje v stoodstotni lasti države izgovarja, da so ti podatki poslovna skrivnost. Če je res tako, zakaj potem niso poslovna skrivnost imena tistih, ki v državnih gozdovih sekajo les (javno so objavljene tudi cene, ki so jih ponudili na razpisu), izvajajo varstvena in gojitvena dela, gradijo in vzdržujejo gozdne ceste ter s tovornjaki prevažajo državni les? Poslovna skrivnost so zgolj ključni podatki – kdo je kupec lesa, po kakšnih kriterijih so ga delili in za kakšno ceno. Gospodje (prvaki koalicijskih strank) Miro Cerar, Karl Erjavec in Dejan Židan, si državno podjetje lahko privošči takšne skrivalnice?
Toda omenjene možakarje in njihove stranke najverjetneje bolj kot to, kam odteka les iz državnih gozdov, skrbi, kdo bo novi direktor SiDG (razpis je odprt). Sedanjemu vršilcu dolžnosti direktorja Mihi Marenčetu (na to mesto ga je predlagala SD), ki je s slepomišenjem pri prodaji lesa dokazal, da je stopil v prevelike gojzarje, se enoletni mandat izteka, prav tako njegovima pomočnikoma, poslovnima pooblaščencema Borutu Mehu (imenovan je bil na predlog SMC) in Zlatku Ficku (član DeSUS). Družba Slovenski državni gozdovi bo imela po novem dva direktorja, koalicijske stranke pa so tri. To bo spet frčalo perje v koaliciji!
