Karl Erjavec: Predsednik vlade je zelo nepredvidljiv

Karl Erjavec, ki sam sebe označuje za političnega naturščika, ki ne potrebuje (izraelskih) svetovalcev, ima kar nekaj opaznih političnih rekordov. Pod njegovim vodstvom je DeSUS že v peti zaporedni vladi. Dve od njih sta bili desni, dve levi, sedanja pa je – nedefinirana. Erjavec namreč Cerarjevo SMC vidi predvsem kot »stranko mnogih interesov«.

Vsekakor ima prvak DeSUS nedvomno tudi najbolj pestro ministrsko pot. Pomeril se je kot obrambni minister, se zaustavil na okoljskem resorju, zdaj pa je že pet let na čelu slovenske diplomacije. V njegovi zbirki vladnih funkcij torej manjka še premiersko mesto. Čeprav je vodenje vlade po njegovi oceni najtežja služba v Sloveniji, pa možnosti, da se mu bo nekoč zgodila tudi ta, ne izključuje. »Če bom dolgo živel, bo morda DeSUS kdaj tudi zmagal,« pravi.

Ne. Tokratni kongres bo uvod v volilno kampanjo DeSUS, to pa ne pomeni, da bomo začeli ustvarjati politično nestabilnost. Želimo si, da vlada konča mandat, da pa se stranka na volitve, ki bodo najverjetneje maja ali junija prihodnje leto, kar najbolje pripravi. Deseti kongres DeSUS bo volilni in programski. Osnovnega programa ne spreminjamo, kot predsednik stranke pa sem pripravil programske usmeritve za prihodnost Slovenije. DeSUS bo tudi prvič predstavil bolj konkreten gospodarski program – doslej smo imeli na tem področju predvsem načelna stališča.

Ena od pomembnih točk je, da mora minimalna plača tistemu, ki dela, in njegovi družini zagotavljati normalno življenje.

Izjava o tisoč evrih pokojnine je že zelo stara in se jo potegne na dan, ko se poskuša diskreditirati predsednika DeSUS. Očitno kakšni drugi, močnejši očitki na moj račun ne obstajajo. Toda upokojencem nisem obljubljal tisoč evrov, če bi volili DeSUS, kot nekateri nenehno prikazujejo. Rekel sem, da bi vsak upokojenec lahko imel tisoč evrov pokojnine, če bi državno premoženje upravljali tako, kot bi ga morali.

Posamezniku, ki dela, bi morala minimalna plača zagotavljati življenje, ki bi bilo bistveno nad pragom revščine. Njena višina bo zelo odvisna od gospodarske rasti; v zadnjem času je ta okoli tri odstotke na leto. O številki pa ne bom govoril, saj bom sicer čez deset let, če bom tako dolgo v politiki, še vedno poslušal, kaj sem danes rekel.

Druga prepoznavna točka našega programa je minimalna pokojnina za vse upokojence. Na vladi smo sicer sprejeli rešitev, da dobijo petsto evrov pokojnine tisti, ki imajo 40 let delovne dobe. V DeSUS se zavzemamo tudi za to, da se odpravi diskriminacija žensk, in mislimo na invalide. Tudi ti si zaslužijo enako minimalno pokojnino kot tisti, ki imajo polno delovno dobo. Kot tretjo točko našega programa pa bi omenil trajnostni razvoj. Na področju kmetijstva, ki ga v DeSUS doslej nismo prav dosti omenjali, je treba povečati stopnjo samooskrbe in pospeševati zlasti tisti del, ki temelji na ekoloških pridelkih. To je tržna niša, ki je v Sloveniji premalo izkoriščena. Naše površine ne omogočajo masovne kmetijske proizvodnje, lahko pa bi imeli butično ekološko proizvodnjo.

Ne, stranka DeSUS, katere politika je doslej temeljila predvsem na ohranitvi določenih vrednot in dosežkov nekdanje države, kot so socialna država, javna zdravstvo in šolstvo, želi pokazati, da je sposobna odgovarjati na sodobne izzive. Jasno nam je, da ne moremo zahtevati višjih pokojnin ali več zdravstva, če nimamo učinkovitega gospodarstva. V tem trenutku temu sicer dobro kaže, a to je predvsem zasluga ugodnih mednarodnih okoliščin.

Premier Cerar ima pač srečo, da so mednarodne okoliščine zdaj res ugodne. V obdobju od leta 2009 do 2011 so bile te povsem drugačne, verjetno pa ne moremo reči, da je bila za tedanje gospodarske težave kriva takratna slovenska vlada. Vlada praviloma ne bi smela imeti prevelikega vpliva na gospodarstvo, lahko pa omogoči boljše pogoje za gospodarsko dejavnost.

Čas za zmago stranke DeSUS še ni nastopil. Si pa želimo doseči še boljši rezultat, kot smo ga na zadnjih volitvah.

Če bom dolgo živel, bomo morda kdaj tudi zmagali. Vodenje DeSUS sem prevzel maja 2005. Tedaj ste me na kongresu vprašali, kaj si želim doseči kot predsednik stranke. Izpostavil sem dva cilja. Prvi je bil, da DeSUS pod mojim vodstvom ne bo nikdar trepetal, ali bo prišel v parlament ali ne, drugi pa, da ne bomo več najmanjša parlamentarna stranka. Tedaj sem bil deležen kar nekaj posmehovanja, a smo oba cilja v zadnjih dvanajstih letih že večkrat dosegli in potrdili. Morda pa bo prišel čas, ko bo stranka DeSUS prevzela tudi več odgovornosti.

Javnomnenjske raziskave kažejo, da bo najverjetneje zmagala stranka Janeza Janše.

Levica je aktivirana. DeSUS je aktiviran in se bo po kongresu še bolj aktiviral. Socialni demokrati so aktivirani. SMC je sploh aktivirana; ima celo izraelske svetovalce.

Težko si predstavljam, da bi katera od sedanjih vladnih strank šla v koalicijo s SDS. Razdeljenost slovenskega političnega prostora je namreč vsak dan globlja.

Mislim, da naša stranka vanjo ne bi vstopila. Imamo dve izkušnji in tretje ne potrebujemo. V takšni koaliciji zelo težko uresničujemo svoj program.

To je najbolj naporna služba v Sloveniji, in ne zgolj ena najbolj napornih služb. Če dosežeš dober volilni rezultat, si na volilni dan zelo vesel. Še bolj si vesel, če na volitvah zmagaš. Naslednji dan pa nastopi ura resnice. Glede na to, da sem že dvanajst let v politiki, pa natančno vem, kaj bi me čakalo na premierskem mestu in kaj bi bilo treba postoriti.

Ne vem, ali si kdo želi najtežjo službo v Sloveniji opravljati več kot štiri leta.

Nič. To povezavo delajo tisti, ki si želijo rušiti Karla Erjavca. Dogajanje glede meje večinoma sega v devetdeseta leta, torej v obdobje, ko sploh še nisem bil v politiki. Zakaj bi bil torej za vsebino arbitražne razsodbe odgovoren jaz? Tudi če bo odločitev za Slovenijo dobra, zanjo ne bom zaslužen jaz, temveč to, da smo imeli prave dokumente in dobro argumentacijo. Sam se bom lahko pohvalil zgolj s tem, da sem odvetniški in projektni skupini omogočil, da sta lahko kar najbolje pripravili zagovor našega videnja poteka meje med Slovenijo in Hrvaško.

To je popolna neumnost. To je manipulacija. Za prisluškovalno afero sem bil sicer objektivno odgovoren, vendar bi z odločitvijo, da odstopim, arbitražnemu postopku škodoval. Želeli smo namreč, da se arbitražno sodišče odloči za nadaljevanje dela. Ko pa je sodišče sklenilo, da ta neprijetnost ne vpliva na postopek in da se ta nadaljuje, sem premierju ponudil odstop. To so nekateri šteli za spretno politično potezo in prelaganje bremena na predsednika vlade, kar ne drži, je pa bil s to potezo moj del politične odgovornosti zaključen.

Predsednik vlade je zelo nepredvidljiv. A ste vi pomislili na to, da bo pozval k odstopu podpredsednika SMC Milana Brgleza?

Delo vlade ne trpi, ni pa prijetno, ko vidiš, da nekateri svetovalci premierju svetujejo potezo, s katero ta močno preseneti. Mene je poziv k odstopu podpredsednika SMC Milana Brgleza presenetil. Ves čas je bilo v zraku, da je zakon o tujcih v vseh treh koalicijskih strankah usklajen, tudi na seji sveta za nacionalno varnost kakšnega posebnega oporekanja ni bilo. Ko je Milan Brglez v parlamentu glasoval proti zakonu, je predsednik vlade rekel, da gre za znotrajstrankarsko demokracijo in da je to nekaj normalnega. Čez dva dni pa je sledilo presenečenje. Sklepam, da je bilo to bolj plod premierjevih svetovalcev kot pa njegova volja. Če bi res šlo za premierjevo voljo, bi pri zahtevi za odstop vztrajal do konca.

Nihče. Sem politični naturščik. Sploh pa ti lahko to, da poskušajo svetovalci iz tebe narediti nekaj, kar nisi, kvečjemu škoduje.

Stranka je sicer demokratična institucija, mora pa imeti neko smer in vedeti, kaj zagovarja. DeSUS pod mojim vodstvom je povsem drugačna stranka, kot je bila, recimo, leta 2004. V zadnjih dvanajstih letih je bilo znotraj DeSUS tudi nekaj čiščenja. A to je nekaj normalnega. Pri strankah, ki imajo že dolgo kilometrino, kot so SD, SDS in DeSUS, veš, kaj lahko pričakuješ in kakšne so njihove usmeritve. Takšna stranka volilce težko preseneti. Nove stranke pa so nedefinirane. Tudi novinarji dolgo niste vedeli, kakšna stranka je SMC, in ste se spraševali, ali je to desna ali liberalna ali morda socialnodemokratska stranka.

Mislim, da je stranka mnogih interesov.

Če bi nekomu rekel, da mora oditi, bi to izpeljal do konca. Kot sem tudi že izpeljal. Je pa za takšno odločitev treba imeti razloge, argumente. Mislim, da gre pri predsedniku in podpredsedniku SMC za globlje razlike pri razumevanju politike. Razmišljanje Milana Brgleza je precej drugačno kot razmišljanje Mira Cerarja.

Blizu mi je moje razmišljanje. Politiki smo pač takšni.

Uspeh je rešitev mejnega spora. Od osamosvojitve nam tega vprašanja dvostransko ni uspelo rešiti, zato smo to nalogo zaupali arbitražnemu sodišču.

Sogovornikom povemo, da pričakujemo, da bo Hrvaška spoštovala mednarodni sporazum. Meni bi bilo zelo nelagodno, če bi bil hrvaški zunanji minister in bi moral zunanjim ministrom ali predsednikom vlad drugih držav razlagati, da ne bomo spoštovali arbitražnega sporazuma. Še zlasti tega ne bi zmogel po tem, ko je arbitražno sodišče sklenilo, da nadaljuje postopek.

Pri odpiranju poglavij za vstop Srbije v Evropsko unijo se Hrvaška običajno odloči za veto. Nato se na eni in na drugi strani začne huda polemika, čez teden ali deset dni Hrvaška umakne svoje zadržke in je naenkrat vse usklajeno. Ne vem, na kakšen način pride do tega, si pa mislim.

Če bo Evropska unija dopustila, da se ne spoštujejo sporazumi, ki so bili podpisani pod njenim okriljem, je res v hudi krizi. Prav s tem, da se v Evropi nič več ne spoštuje, namreč poskuša Hrvaška utemeljiti svojo odločitev, da ne bo uresničila odločitve arbitražnega sodišča.

V ponedeljek bo na našem ministrstvu sestanek s predstavniki slovenske manjšine s Koroške in od tega pogovora bodo odvisni nadaljnji koraki.

Slovenija je leta 2015 sprejela deklaracijo o zunanji politiki. Tej deklaraciji smo vsi zavezani. Mislim, da vsi, od predsednika republike do predsednika vlade in ministra za zunanje zadeve, delujemo enotno. Včasih so vidne razlike v pristopih in niansah, glede vsebine pa se vsi držimo iste smeri.

Kot zunanji minister sem vedno zagovarjal dialog z Rusko federacijo. Zaradi tega sem bil pogosto deležen očitkov in kritik. Nazadnje je bilo tako, ko sem govoril, da se mi zdijo gospodarske sankcije neučinkovite, nepotrebne in škodljive za gospodarstvo. Predvsem pa škodijo ljudem. Takrat so me etiketirali z rusofilom. Lani sem pred stoto obletnico Ruske kapelice dobil kopico vprašanj o tem, kako se bo odzvala mednarodna skupnost, če bo v Slovenijo prišel predsednik Vladimir Putin. To naj bi bilo škodljivo za slovensko zunanjo politiko. Sam sem prepričan, da je bila to pravilna politika. Ob obisku predsednika Pahorja v Ruski federaciji se je to potrdilo. Slovenija je bila tam z močno gospodarsko delegacijo in podpisali smo za 650 milijonov evrov pogodb. Junija se bo sestala medvladna mešana komisija za gospodarsko sodelovanje in bomo to delo nadaljevali.

Takoj po vzpostavitvi sankcij se je postavilo vprašanje, ali je primerno, da v Ljubljani skličem komisijo za gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Rusijo. Bili smo prvi, ki smo to naredili, in od tega je imelo naše gospodarstvo samo koristi. Kakšne politične škode pa zaradi tega ni bilo. Prepričan sem, da je v zunanji politiki včasih treba biti malo drzen. To daje državi večjo specifično težo, kot pa če samo slediš pričakovanjem drugih.

Glede nove ameriške administracije je zaenkrat veliko negotovosti. Takoj ko je bil znan zmagovalec ameriških volitev, je visoka predstavnica za zunanjo politiko Federica Mogherini o tej temi sklicala večerjo. Ni mi bilo jasno, zakaj. Volitve so ena zgodba, uradna politika pa je lahko druga zgodba. Na večerji je bilo mogoče slišati ugibanja, kaj bo s transatlantskimi odnosi, kaj bo z odnosi z Rusijo, kaj s trgovinskimi sporazumi. Ko je Donald Trump zmagal, je vladalo nelagodje. Večina je pričakovala drugačen izid.

Sprememba bo imela zelo velik vpliv. V času ameriške administracije Baracka Obame so vsako izjavo o Ruski federaciji zelo strogo spremljali. Danes prevladuje mnenje, da se bodo odnosi z Rusko federacijo izboljšali. Zdaj mi govorijo, da sem imel dober nos, ker sem negoval dobre odnose z Moskvo. Ne gre za dober nos. Povsem jasno je, da bo Ruska federacija vedno soseda Evropske unije, in če bomo hoteli rešiti težka vprašanja, jih bomo morali reševati skupaj. Nos ni imel tukaj nobene vloge, to je bila stvar dobre presoje. Nekateri nam zdaj zavidajo naš položaj v odnosih z Rusko federacijo. Vsak predsednik ne pride kar tako do Vladimirja Putina.

Že šesto leto opravljam funkcijo ministra za zunanje zadeve. Leta 2012 smo se soočali z omejenim številom kriz. Govorili smo o Afganistanu, kjer je bilo videti, da se bo končala operacija Nata. Na mizi je bilo vprašanje Palestine in bližnjevzhodnega mirovnega procesa. V Afriki so bili državni udari in nekaj spopadov. To je bilo vse. V Evropi smo se ukvarjali z gospodarsko krizo in veliko govorili o Grčiji, Portugalski in Španiji, včasih tudi o Sloveniji. Vprašanje je bilo, kako se izviti iz gospodarske krize. Evropska unija se je zdela trdna organizacija, ki lahko nudi oporo državam, ki jih je gospodarska kriza močneje udarila.

Mednarodne okoliščine so povsem drugačne. V neposredni soseščini Evropske unije imamo ukrajinsko krizo. Na zahodnem Balkanu stvari ne gredo v pravo smer. Makedonija nima vlade in je morda pred ponovnimi parlamentarnimi volitvami, dialog med Beogradom in Prištino bi lahko tekel bolje, v BiH so reforme počasne, Republika Srbska ne spoštuje ustavnega sodišča... Imamo vojno v Iraku in Siriji, Libija razpada, v Turčiji smo bili priča poskusu vojaškega udara, v Jemnu je vojna, v Južnokitajskem morju so napetosti. Povsod je velika nestabilnost. Ob tem pa smo soočeni z brexitom in migracijami. Več milijonov ljudi želi v Evropo. V Turčiji je tri milijone migrantov, v Jordaniji dva milijona in pol, ocenjujemo, da jih je v Egiptu od štiri do pet milijonov, da o Libiji in podsaharski Afriki sploh ne govorim. Soočeni smo s terorizmom in tujimi borci. To je okolica Evrope. Ne na vprašanja o brexitu ne na vprašanja o migracijah še nimamo vseh odgovorov.

Spomnim se neformalnega sestanka ministrov za zunanje zadeve v Luksemburgu, kjer sva z avstrijskim zunanjim ministrom Sebastianom Kurzem želela dati na dnevni red vprašanje zahodne balkanske poti, pa je bilo povedano, da to ni evropski problem. Ko je migrantski val postal množičen, pa je to vprašanje postalo evropski problem. Podobno je s terorizmom. Tukaj se je Evropska unija razrahljala. Ker stvari niso predvidljive in urejene, se članice zatekajo k samopomoči. Samopomoč pa gre v smeri slabitve Evropske unije. Osebno sem zelo zaskrbljen. Bojim se, da nas čakajo težke preizkušnje, če se bo tako nadaljevalo...

Tega ne bom rekel. Lahko pa postane Unija zelo mlahava. Leta 2012 smo na ministrskih sestankih zelo hitro sprejemali odločitve. Danes pa zelo težko pridemo do kakršnihkoli odločitev. Vsakič je težje. Na zadnjih dveh svetih smo vse težje sprejemali odločna skupna stališča. Ali pa sprejmemo tako bleda stališča, da je videti, kot da Evropska unija sploh nima svojega stališča.

Januarja je bila pariška konferenca o bližnjevzhodnem mirovnem procesu. Sodelovalo je sedemdeset držav in mednarodnih organizacij. Sodelovale so članice EU in tam se je sprejelo nekaj stališč. V ponedeljek smo imeli v Bruslju svet ministrov za zunanje zadeve, vendar žal nismo bili sposobni prevzeti sklepov, ki so bili sprejeti v Parizu.

Ideja Evropske unije je bila ohranitev miru na kontinentu. Bojim pa se, da je bil projekt vzpostavljen v zelo drugačnih okoliščinah, kot jih živimo danes. Izzivi so povsem drugačni in nanje nismo pripravljeni. Nimamo mehanizmov za ustrezno reagiranje na nove izzive. Države se zato zatekajo k samopomoči in to slabi Evropsko unijo. Nacionalizmi in populistične politike še dodatno pripomorejo k nestabilnosti EU. V Franciji obstaja celo možnost, da zmaga Marine Le Pen. Glavnemu favoritu Francoisu Fillonu očitajo finančno afero in njegov položaj se je zelo spremenil. Francoske predsedniške volitve zato znajo biti zelo negotove.

Obstaja možnost, da Le Penova, ki že zdaj javno obljublja frexit, torej izstop Francije iz EU, zmaga že v prvem krogu. Če se to zgodi, bo treba zelo hitro razmisliti, kje bo Slovenija. Slovenija se je vedno prepoznavala v jedru Evropske unije, če pa se projekt sfiži, se bodo postavila zelo zahtevna vprašanja o njenem mestu.

Nobenega alternativnega projekta ni. Vsi verjamemo v Evropsko unijo.

Bil bi zelo neverodostojen, če bi rekel, da ima Slovenija in tudi druge članice EU neki plan B. Naš plan mora biti braniti Evropsko unijo. Kot zunanji minister pa moram opozarjati na vse pasti. Še v letošnjem ali v naslednjem letu se lahko EU zelo spremeni. Ko smo vstopali v Unijo, je EU živela v romantičnih časih. Ti časi so zdaj mimo. Čakajo nas resne preizkušnje. Treba bo na novo presoditi, premisliti in se odločiti glede mednarodnega položaja Slovenije.

Zagovarjam stališče, da moramo imeti na voljo ukrepe, s katerimi lahko vlada odgovori v primeru, če bi bili naši državljani ogroženi. Upam, da je zakon v skladu z ustavo in mednarodnimi konvencijami. Na vladi nihče ni rekel, da ni. Minister za pravosodje se je vzdržal, ni bil proti zakonu. Ko ne bo več varnosti, tudi človekovih pravic ne bo več.

Slovenija ni nehumana družba. Naša država je v svetu prepoznana kot humana država, večkrat je izkazala svojo solidarnost v različnih situacijah.

Ta zakon dopušča izjeme za otroke, bolne in starejše. Če bi prišlo do množičnega migracijskega vala, je vlada dolžna ukrepati in zaščititi svoje državljane. Seveda pa si nihče v vladi ne želi, da bi se takšen val zgodil. Poskrbeti moramo, da se prepreči tudi najbolj črne scenarije.

Zakon o tujcih je korak v smeri preprečevanja črnih scenarijev. Glede razglasitve izrednih razmer, ki ste jih omenili, pa vas vprašam, ali veste, kaj pomeni razglasitev izrednega stanja? To je suspendiranje človekovih pravic, prepoved združevanja, prepoved gibanja po deseti uri. A si to res želimo? Seveda pa bodo v primeru zaostritve položaja poleg zakona o tujcih potrebni še drugi ukrepi.

Več bo treba vlagati v varnost, v varnostno-tehnična sredstva, v pripravo zmogljivosti za sprejem bolnih in nemočnih migrantov. To potrebujemo zato, ker so se varnostne razmere v naši soseščini in v svetu zelo spremenile. Najraje pa bi videl, da bi bile varnostne razmere takšne, da tega zakona sploh ne bi potrebovali.