Domoljubne skladbe, o katerih smo pisali decembra, namreč ne pomenijo vedno tudi uporništva, in obratno. Na upiranje oblastem z vsemi sredstvi, tudi z muziko, nas je ob polčasu Super Bowl opozorila Lady Gaga, ki je sredi svojega nastopa odpela še Guthriejevo This Land Is Your Land. V našem prostoru je takšnih skladb malo, kritiziranje vietnamske vojne, recimo, je pri nas v sedemdesetih plačevala država, v ZDA je bilo seveda drugače. Slovenci smo se recimo uprli s pesmijo konec leta 1941, ko je Akademski pevski zbor pod vodstvom Franceta Marolta v Unionski dvorani zapel Lipa zelenela je, potem pa je nastopil kulturni molk. V zadnjem času se z zborovsko pesmijo upirajo Kombinatke, ki prepevajo revolucionarne pesmi… Mi pa se bomo ukvarjali s popom in rockom ter iz higienskih razlogov izpustili Berlinski zid in komad Revolucija 2000S iz leta 1980.
Fran Milčinski Ježek, Cinca Marinca (1945)
Pisatelj, humorist, igralec in začetnik slovenskega šansona se je rodil leta 1914 v Ljubljani, kjer je leta 1988 tudi umrl. Za njegove začetke so bile značilne šaljive skladbice, ki jih je prepeval v duetu Ježek in Joužek že pred drugo vojno, ko je že nastopal na ljubljanskem radiu. Iz šaljivega korpusa je tudi Cinca Marinca, sicer predelana ameriška vojaška mornariška popevka Bell Bottom Trousers. Jasno, v Ježkovi predelavi besedila je bila veliko manj vojaška. »Komej je na svet pršou, že je bil baron, ker njegov papa in stric b'la sta grof in fon. / Cinca marinca, ta je zoper nas u črna skrinca vrgu je svoj glas,« se je v značilni ljubljanščini iz bolj ali manj prirejenih volitev leta 1945 norčeval Ježek. Oblasti pesmice niso prepovedale. Morda zato, ker se je norčeval tudi iz buržoazije, mogoče zato, ker je bil član partije, mogoče zato, ker so hoteli dati ljudstvu ob kruhu vsaj malo iger. Kakorkoli, Milčinski naj bi leta 1948 izstopil iz partije in leta 1949 napisal skladbo Srček dela tikataka (Marička): »Kje boš ti moja Marička, ko drevesa žagal bom? / Šla tja gor na vrh bom grička, zidat nas zadružni dom.« Dvorni kritiki so skladbo sesuli.
Pankrti, ZK punk (1977)
Za mnoge najbolj provokativna skladba našega najbolj znanega pank benda je čakala na svoj izid do leta 2007, ko so jo izdali na kompilaciji z naslovom Nč se ne premakne. »Ne morem bit u šol, ne morm bit doma, povsod me jebeta u glavo dva. / Ne morem bit u Riu, ne morem bit u Kopru, povsod me siljo nej grem delat k Topru. / Ne me fukat, ne ga srat / ZK, ZK, ZK, ZK pank,« je kričal Peter Lovšin, ki je besedilo tudi napisal, na koncertih od leta 1977, drugje pa je bilo komad zaradi namigovanja na Zvezo komunistov do osamosvojitve težko slišati.
Lublanski psi, Himna naše mladosti (1980)
Skladbe, ki jo je napisal Milan Košir, eden bolj talentiranih slovenskih piscev besedil, v originalni verziji ni mogoče najti na nobeni plošči. Pri različici, ki so jo natisnili ob ponovni združitvi benda, pa Koširja ni zraven. Kakorkoli, med mnogimi pomembnimi skladbami pank benda iz Šiške je Himna mladosti verjetno najbolj kultna. »Pesmi pa odmevajo po širnem svetu / in zastave plapolajo v vetru pravice. / Starši pa pravjo, le kdo nam prepreči, da naši otroci ne umrejo heroji,« je pel pevec skupine Mario Šelih.
Marko Brecelj, Parada (1981)
Koprski pevec je imel v sedemdesetih izjemno glasbeno kariero. Izdal je legendarno samostojno ploščo Cocktail in s svojo skupino Buldožer posnel tri prelomne, za mnoge najboljše jugoslovanske rock albume vseh časov. Mala plošča Parada, potem ko je zapustil Buldožerje, pa je bila najbolj politična med njegovimi. Mojster rim, ki enako dobro meša naše in hrvaške stihe, se je šalil iz vojaških parad, ki so bile v času socializma pogostejše kot zdaj: »Gre parada v nepovzetje, tukaj pa ostaja smetje,« je napovedal Brecelj in si nakopal gnev državnih RTV-jev.
O!Kult, Tovariši – čigavi? (1982)
Tudi ostra kritika socializma in socialističnih voditeljev z začetka osemdesetih, v pankovski ali – kot so sami trdili – v postindustrjski maniri, ni našla poti na velike radijske postaje. O!Kult so kot mnogi nastopali v kleteh in na Radiu Študent. Skupina iz Medvod je imela morda celo najbolj ostra pankovska besedila: »Tovariši čigavi? Tovariši za koga delate vi?« se je v komadu, ki ga omenjamo, spraševal pevec Brane Zorman in nič manj neposreden ni bil v skladbi Za ljudi: »Rdeča luč prodira skozi mene. Ubija stvari, ubija ideje.«
Otroci socializma, Vojak (1983)
Skupina, ki jo je vodil pankovski pesnik Brane Bitenc, je v različnih zasedbah nastopala od leta 1981 do leta 1986. Igrali so postpankovski rock, ki je imel za osnovo Bitenčevo poezijo. Njegove pesmi so bile kratke, največkrat čutne, osebnoizpovedne, navadno kritične do socialistične oblasti. Eden njihovih najbolj znanih komadov Vojak je izšel na plošči Kri leta 1986: »Moj narod je že od nekdaj gojil borbenost. / In tud jaz, in tud jaz, in tud jaz hočem bit vojak! / Kaj je narobe, kaj je narobe, kaj je narobe z mano?«
Laibach, Država (1985)
Pompozna himnična skladba, ena prvih, ki so jo trboveljski umetniki sestavili nekje po letu 1980, leta 1985 pa je izšla na njihovi prvi plošči z naslovom Laibach. Industrijski rokerji, ki so uporabljali mnoge umetniške sloge in skoraj vse totalitarne sisteme, so se v skladbi Država norčevali iz komunističnih manifestov in celo iz Tita: »Država skrbi za fizično vzgojo ljudstva, posebno mladine, v svrho dviganja narodnega zdravja, narodne, delovne in obrambne sposobnosti…« Jasno, Laibachov v osemdesetih na državnih medijih ni bilo slišati.
Pankrti, Janez Kranjski Janez (1988)
V ljubljanskem studiu Metro so Pankrti, ki so leto prej razpadli, vseeno posneli še en komad. Ponarodelo Janez Kranjski Janez so posvetili četverici JBTZ, ki jo je vojska zaprla. Pravzaprav je bila stvar še bolj zanimiva, saj je Franci Zavrl, ki mu je uspelo izogniti se vojaškemu zaporu, zapel skupaj s Petrom Lovšinom in gostujočima Janijem Kovačičem ter Vladom Kreslinom. Skladba je še posebej veličastno zvenela na zborovanju v podporo četverici v parku Zvezda: »Ivan, David, Janez, vi ste z nami danes,« je zapela množica.
Iztok Mlakar, Ivo Balila (2001)
Pesem s tretje Mlakarjeve plošče Rimarije iz oštarije je ena redkih političnih skladb, ki se je našemu narodu pripetila po letu 1990. Jasno, bendi v teh časih pojejo drugačne, manj provokativne, kot goriški mojster, ki se je v rimah lotil lokalnega politika, ki od daleč spominja malo na Iva Hvalico in malo na Boruta Pahorja. Takšen politik pride v oštarijo, nekaj pametuje, potem pa ga gostje družno premlatijo. »Ljudje smo enaki po črki zakona / samo, eno je človek an drugo je mona. / An vsi vemo, kdo je Ivo Balila,« je v narečju zapel Mlakar.
Otroci oportunizma, Prid' nas pogledat, Janez (2012)
Nismo še pozabili na ljudske proteste in vstaje, ki so odnesli drugo vlado Janeza Janše in mariborskega župana Franca Kanglerja. Skupina, ki se je imenovala po postpankovskih legendah iz osemdesetih, po Otrocih socializma, je prepesnila njihovo balado Pejt ga pogledat, Brane. In jo posvetila takratnemu predsedniku vlade: »Tastari so spet jokali, kot ponavadi. / Kolegi so že spakirali kufre, da ne bi bili priča pogrebu. / Ampak meni je pa vse skupaj blazno zoprno, / ne mislim bežat, ostajam tukaj, na ulici. / Prid' nas pogledat, Janez.«
