To je paradoksalno, saj so Splitčani najbolj leni ljudje na planetu, in povsem nerazložljivo je, kako se ta strašno leni rod – ki po cele dneve na Rivi pije kavo v senci starih palm – z žogo v roki in športnimi copati na nogah spreminja v svetovne in olimpijske prvake.
Paradoks je pač v Splitu doma: eden od skupaj samo dveh klubov v Splitu, ki nima niti ene evropske ali svetovne trofeje, je Hajduk, pa vendar je ta klub v mestu religija: olimpijske medalje pri nas pravzaprav osvajajo reveži, ki niso prišli skozi sito selekcije v Hajduku. Drug tak klub, če smo že pri splitskih paradoksih, je tisti rokometni – brezupno neuspešen mali klub, ki, še več, nikoli v ničemer ni bil prvak ničesar – dal pa je vendarle Ivana Balića, ki na svetu uradno velja za najboljšega rokometaša vseh časov.
Četverice polfinalistov Wimbledona v Splitu, mestu brez enega samega travnatega teniškega igrišča, pa ni dala kakšna splitska četrt, ampak ena sama samcata ulica, Put Firula: kakšno trofejo evropskega prvaka ali vsaj prstan NBA, saj ste razumeli, ima tukaj v predalu vsaka poštena hiša, olimpijske medalje imamo mi tam, kjer imajo drugi spominke s sindikalnih izletov, tukaj ni mulca, ki po srednji šoli ne bi bil na kakem svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah. A če se revež vrne kot četrti, ga vsi v četrti zafrkavajo.
Poznam recimo primer veslača Igorja Boraske, bronastega z olimpijade v Sydneyju 2000: ko se je deset let pozneje z iger vrnil kot dvajseti, ga je zafrkavalo vse mesto. Ni bilo pomembno, da so bile to zimske olimpijske igre, Vancouver 2010, in da je veslač Boraska tam nastopil kot član hrvaške bob reprezentance. Da, dobro ste slišali, bob. Pravzaprav je bila vsa posadka hrvaškega boba četveroseda splitska in to je bila že njihova druga olimpijada: čeprav sta sneg in led v Splitu naravna pojava, ki sta podobno redka kot izbruh vulkana, so se Splitčani, vidite, odločili, da bodo sestavili bob posadko. Tako so v ladjedelnici izdelali nekakšen bob na kolesih in trenirali na ta način, da so ga potiskali med palmami na Rivi, na koncu pa so se zares uvrstili na svojo zgodovinsko prvo olimpijado, v Torinu 2006.
Split, mesto z manj kot dvesto tisoč prebivalci, je tako ostal brez ene same zimske olimpijske medalje in trenutno je pri tistih triindevetdesetih letnih. Za primerjavo: vsi Slovenci skupaj, desetkrat številčnejši od Splitčanov, so jih na vseh letnih olimpijskim igrah od leta 1896 do danes – pod zastavami Avstrije, obeh Jugoslavij in Slovenije – osvojili vsega štirideset. Tudi če dodamo medalje z zimskih olimpijad, jih imajo skupaj samo dvainšestdeset.
Vse to vam pripovedujem zato, da bi vam pojasnil, zakaj tukaj nikogar ni presenetilo senzacionalno odkritje splitskih zgodovinarjev športa – porumenela in obledela, sto štirideset let stara fotografija, ki je desetletja visela na steni neke brivnice, prikazuje pa nekega gospoda na primitivnih lesenih smučeh, s pojasnilom na hrbtni strani, da gre za Gvida Kaliterno iz slavne splitske družine, ki je dala tudi inženirja Fabijana Kaliterno – tistega »inženirja Duja« iz Smojetovega Velega mista – ustanovitelja Hajduka in še nekaj klubov, očeta splitskega športa.
Omenjeni Gvido Kaliterna je bil, kot piše na stari fotografiji, »goreče zaljubljen v nenavadne hladne športe« in je »sam izdelal lastno orodje za sneg iz delov družinskega vinskega soda, pri čemer je kopiral tisto, kar je videl v Švici«. Tisto, kar je izzvalo senzacijo, pa je nadaljevanje besedila: »Velja za enega od začetnikov teoretičnega smučanja v Kranjski Gori, kjer je ustanovil prvo šolo tega nevarnega športa v Sloveniji, 27. januarja leta Gospodovega 1875. Šolanja se je udeležilo sedemnajst ljudi, prijatelji in sorodniki slavnega gospoda Kaliterne, poleg tega pa je prišlo še nekaj začudenih meščanov.«
To torej, da je prvo šolo smučanja v Sloveniji – pred »začudenimi meščani« Kranjske Gore – ustanovil neki Splitčan, in to leta 1875, celih dvajset let pred uradnim začetkom tega športa v Sloveniji – petnajst let prej, preden se je Stanko Bloudek, oče modernega slovenskega smučanja, sploh rodil! – bo Slovence pač precej vznemirilo. To ne bo nič čudnega, ker temu nenavadnemu narodu ni vseeno niti glede tega, da jim Splitčan piše časopisne kolumne; kako jim bo šele ob dejstvu, da je Splitčan oče modernega smučanja, slovenskega nacionalnega športa. Slovenci bi lažje sprejeli odkritje, da jim je Splitčan napisal »Sonetni venec« ali »Zdravljico«, kot bodo sprejeli odkritje, da jim je postavil temelje smučarskega športa.
Če pa pogledate na to s trezno in hladno glavo, nič ni bolj logično od tega, da je začetnik smučanja v Sloveniji eden od lenih Splitčanov, ki po cele dneve na Rivi pijejo kavo v senci starih palm. Vi, Slovenci, pa ste dobri v drugih stvareh: nihče v Sloveniji na primer še dandanes ne ve, da je Igo Oraš – Slovenec, ki je na Dunaju končal višjo gozdarsko šolo in delal kot gozdar prav v Kranjski Gori in prav od tam prišel v Split – kot okrajni gozdni referent že leta 1926 na splitski Rivi, pred »začudenimi meščani«, namesto dotedanjih murv posadil nekakšne nenavadne in do tedaj povsem neznane – palme.
Komu se bo to morda zdelo paradoksalno, a paradoks je v Splitu doma: povejte, ali je kaj bolj logičnega od tega, da je palme na splitski Rivi, pod katerimi trenira splitski olimpijski bob četverosed, posadil – Slovenec?
